Država želi od občin prevzeti obvezno gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo. Vlada Mira Cerarja bi sedaj še prek oskrbe s pitno vodo še dodatno širila prenapihnjeno državno upravo.
Vir: Politikis, http://www.politikis.si/?p=174
Strokovna komisija za pravico do pitne vode je 12.10.2016 ustavni komisiji Državnega zbora RS poslala v sprejem osnutek predloga Ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave RS. A odzivi na to početje so med strokovnjaki za vodooskrbo burni.
Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je denimo zelo zadržana predvsem do četrtega odstavka predlaganega 70. a člena, ki govori, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko neprofitne javne službe tako, da naravne vodne vire za ta namen izkorišča sama neposredno ali izkoriščanje prenese v neposredno opravljanje samoupravnih lokalnih skupnosti. S tem odstavkom se namreč izvirna pristojnost občin za zagotavljanje vodooskrbe prebivalstva prenese na državno raven, javno službo pa iz gospodarske javne službe spreminja v neprofitno.
V praksi to pomeni, da bo država ustanovila agencijo za izvajanje te javne službe ali javni zavod ali celo več javnih zavodov. To seveda pomeni nepotrebno ustvarjanje novih delovnih mest v že tako preobsežnem javnem sektorju.
Eden izmed največjih poznavalcev vodooskrbe v Sloveniji pa je povedal: “Pri vnosu pravice dostopa do vode, so v 70a členu ustave v četrtem odstavku dodali odstavek, kjer bi oskrbo z vodo prenesli na državo. V roku 18 mesecev NAJ bi ukinili vsa javna podjetja za oskrbo s pitno, katera so v lasti lokalnih skupnosti. Pri tem bi od občin prevzeli njihovo lastnino – vodovodno infrastrukturo ter objekte in naprave za oskrbo z vodo. Cilj je osiromašiti in odvzeti občinam prihodke iz naslova omrežnine. Omrežnina je v skladu z državno uredbo, sestavni del cene javne službe. Glede na dejstvo, da država že sedaj polni državni proračun MOP s pobranim vodnim povračilom. Za vsak črpan kubik vode, morajo izvajalci plačati vodno povračilo v vodni sklad MOP. Vsa zbrana sredstva omrežnine od vseh uporabnikov v državi, se v nasprotju z namensko rabo, nenamensko porabijo za gradnjo Spodnjesavskih hidroelektrarn. Sedaj bi država preko stranskih vrat občinam vzela premoženje vodovodne infrastrukture ter sredstva pobrana od uporabnikov pri prodaji vode. S tem bi si država napolnila proračun in za ta sredstva oškodovala vseh 212 občin, saj je oskrba z vodo obvezna gospodarska javna služba, za katero so odgovorne občine in župani. Občine bi ostale brez svojega premoženja. Nivo javne službe bi zagotovo padel, saj je država zelo slab izvajalec državne službe urejanja vodotokov, katere ne vzdržuje. Zato so poplave postale stalnica v Sloveniji. Proti temu odstavku vpisa v ustavo so vsi župani, vse županske skupnosti, GZS, Zbornica komunalnega gospodarstva in vsa javna komunalna podjetja. V Sloveniji imamo nekatera javna podjetja za oskrbo s pitno vodo že skoraj 120 let. Ob tem bi bil precdens vpisa v ustavo, saj organizacijske oblike izvajanja katerekoli javnih služb, do sedaj še ni bila zapisana. Ustanovitev državnega zavoda ali agencije bi pomenila zaprtje javnih komunalnih podjetij v lasti občin in prenos vsega in popolna centralizacija finance in izvajanja investicij in investicijskega vzdrževanja. To je odsotnost od realnosti na terenu in v prid zaposlitvi novih 200 ljudi z visoko plačo v Ljubljani. To zagotovo pomeni uničenje in razpad vodovodno infrastrukture v Sloveniji, Katera je po vseh merilih in standardih dobro urejena.”