Mnogo let je že minilo od mojega prvega vstopa v našo »Mrakovo« šolo. Danes je ta šola poimenovana po Ivanu Cankarju, tudi Vrhničanu in največjem slovenskem pisatelju, a zame in za mnoge Vrhničane je to še vedno Mrakova šola.
Njena okolica je bil prelep sadovnjak s čebelnjakom in s pravo stezo za učenje prometnih znakov in spoznavanje pravil v cestnem prometu, kar nas je navdajalo z velikim navdušenjem.
Zelo smo bili tudi ponosni, da smo imeli na Vrhniki bazen. Ko smo bili še cicibani in nato pionirčki, smo imeli marsikatero uro telesne vzgoje v otroškem bazenu. Večji otroci, to so pionirji in mladinci, pa so oziroma smo imeli ure telesne vadbe v velikem bazenu, pod vodstvom učitelja, našega tovariša Zdenka Moharja. Izjemno ponosni smo bili, da smo se naučili plavati in kasneje na to, da smo vsi postali dobri plavalci. Morda tega ne ve vsak, ampak v tistih časih na vrhniški osnovni šoli ni bilo učenca, ki ne bi znal plavati.
Otroci smo vse prvomajske in poletne počitnice preživeli na bazenu. Posledica tega je bila, da nismo bili vsi le zelo dobri plavalci, ampak so se na bazenu sklepala tudi številna prijateljstva, naučili smo se igrati različne igre s kartami, pa tudi šah. Verjetno se še kdo spomni, da smo »pod bazenom« igrali namizni tenis, tam pa je bilo tudi kegljišče, strelišče in še marsikaj, česar smo se na, pod in ob bazenu lahko naučili. Vrhnika pa je imela v tistem času tudi zelo dobre košarkarske ekipe. Našim staršem res ni bilo treba skrbeti kje smo, s kom se družimo in kaj počnemo.
Kasneje se je bazenu pridružil avtokamp, ki je skupaj z njim, to je bazenom, tvoril zaključeno celoto. Vrhnika se je lahko ponašala z zelo velikim obiskom tujih turistov, ki so vsako leto napolnili tako avtokamp, kot tudi Hotel Mantova, pa tudi zasebne sobe, ki jih v tistem času na Vrhniki ni manjkalo. Mnogi od njih so v avtokampu ostajali tudi po več tednov, od tu potovali po celi Sloveniji ali pa izven njenih meja in se nato vračali nazaj, na Vrhniko.
Mnogi turisti, pa tudi domači gosti in obiskovalci so uživali v miru avtokampa in v kopanju na bazenu. Še pred nekaj leti me je ustavil nemški turist in spraševal, kje je avtokamp na Vrhniki. Pokazal mi je katalog evropskih avtokampov in glej ga zlomka! Tam je še vedno navedeno, da je avtokamp tudi na Vrhniki in to z bazenom.
Danes je vse drugače. V okolici Mrakove šole ni več sadovnjaka s čebelnjakom, avtokamp pa za Vrhniko ni zanimiv, saj tovrstnih turistov očitno ne potrebujemo. Tudi bazena na Vrhniki ni več, saj ga ravno tako ne potrebujemo. Na Vrhniki ni prostora za celodnevno oziroma za časovno neomejeno parkiranje osebnih vozil, prav tako pa ni parkirnega prostora za turistične avtobuse in kombije. Močilnik, nekdaj osrednje slovenski pojem in eden od vrhniških prepoznavnih simbolov, pa bi si zaslužil kaj več kot pa to, kar se sedaj v njem dogaja. Da o Ulovki in njenem pomenu za vrhniški turizem v tistih časih niti ne govorim.
Konec koncev tudi podjetij, ki bi v večjem številu zaposlovali Vrhničane, na Vrhniki ni. Jih sploh potrebujemo?
Pomembno je, da sedaj vrhniške osnovne šole in vrtci vozijo naše otroke na letovanja, da se bodo morda nekoč naučili plavati, saj plavanje kot predmet ali del telesne vzgoje osnovnošolcev na Vrhniki očitno ni več pomembno in potrebno.
Žal pa nimajo vsi njihovi starši služb in denarja za to, da bi jih, kot je nekdo dejal: »mulca lahko vrgli v avto in bili v manj kot eni uri na morju!« K sreči je Logatec dovolj blizu, da lahko tisti starši, ki to možnost imajo, svojim otrokom vse tisto, kar jim na Vrhniki ni več dano, zagotovijo tam, kar pa ne velja le za kopanje v logaškem bazenu, ampak tudi za zimsko športne dejavnosti, ki jih ta občina ponuja, to je tek na smučeh, smučarski skoki in alpsko smučanje, ki jih na Vrhniki žal že nekaj desetletij ni več ali pa jih nikoli ni bilo.
Vrhniške osnovne šole in vrtci vozijo naše otroke tudi na zimovanja, in to že dolgo ne več v bližnjo Zaplano, ampak na kmetije v druge občine in ne vem še kam, kajti v naši občini ni več nobene kmetije ali drugega večjega ter ustrezno urejenega in opremljenega objekta, ki bi lahko te naše otroke sprejel in jim nudil vse tisto, kar se od njih za izvedbo zimovanja zahteva in pričakuje. Če že je ali bi tak objekt lahko bil, pa to nikogar od tistih, ki bi jih tako stanje moralo skrbeti, očitno ne skrbi in ne zanima.
Ob tem pa lahko v Našem časopisu prebiram idejno rešitev za športni park, s katero bi žrtvovali nekdanji bazen za teniška igrišča, ki naj bi jih na Vrhniki nujno potrebovali. Strinjam se, da jih morda res potrebujemo in prav je, da se na Vrhniki razvija tudi tenis, vendar to nikakor ne sme in ne more biti na račun bazena, pa tudi ne na račun avtokampa.
Vrhničani, ali si ne bi želeli ohraniti in oživeti bazena, da bi se naši otroci ali vnuki spet lahko naučili plavati brez, da bi jih morali za to voziti v Logatec, Ljubljano ali kamorkoli drugam. Ali si ne želimo, da bi lahko bile družine tako, kot nekdaj, več časa skupaj in da bi lahko poletne počitnice preživljale kot nekdaj, tudi doma, na bazenu, na Vrhniki in bi bilo za njih finančno breme manjše ter da bi bili naši otroci konec koncev tudi manj izpostavljeni vsem novodobnim nevarnostim in pastem.
Idejne rešitve za ohranitev in oživitev bazena na Vrhniki so bile in so, vendar interesa s strani odgovornih za to žal ni.
Zato Vrhničani, dajmo, pokažimo sami ta interes, ohranimo bazen za naše otroke, vnuke, pravnuke. Pustimo jim vsaj nekaj tistega, kar smo imeli mi, ko smo bili še brezskrbni otroci.
Sonja Vidmar
Lista za razvoj vrhniškega podeželja