Vsak človek, ko pride čas,
ve, da treba enkrat bo umret,
Zagotovo loči, kaj je pravljic svet,
loči prevaro, laž, pravico in dokaz.
Naš pa še naprej kar goni svoje,
ne verjame nič, razen samo vase,
pije drago vino in je’ tolsto prase
vsekakor za cekine tvoje, moje.
Naš zdaj še je glavni kolovodja,
na procesijah se rad pokaže
tam se v mikrofone večkrat zlaže,
skratka, uporablja vsa orodja.
Vsa ta retorična orodja,
jih težko je vedno razumeti,
slino ga mora nekaj žreti,
zdi se, da ga iz nelagodja.
Česa vendar se tako boji,
da se preveč slina mu nabira,
ko svoje govore na glas prebira?
Nesproščen se naš nam zdi.
V strahu, ker bo zgodbe kmalu konec,
hudo se žene pravljice popravljat,
grozanske packe za seboj odpravljat,
preden zadnjič bo zazvonil zvonec.