Šel je mimo novega gradbišča,
ni se, kot mu navada je, nič nanj ozrl,
briga ga za človeka, ki tam skoraj bi umrl,
zanj so taki placi namreč zgolj le prizorišča.
Pa je vprašal zadnjič ga mimoidoči:
»Recite vendar, če to je rodovitno polje,
sam beton je in vse izkopano globlje,
videz daje, kot da to polje je po toči.«
Tu da zapravljeni mnogi so cekini,
to vsi vemo in ni treba pojasnila.
Zaripel je, kot ga bi armada pregazila
izraz pa tak, kot najbolj grenki so spomini.
So se ob vsem tem betonu modre glave zbrale,
le kako bojno polje to prav pred ljudmi opredeliti,
pa potem sklenile so v en glas potiho in vse hkrati:
»Kot vse bolj kaže, to zagotovo naše bodo Žale.«