Pred dvemi leti smo se v našem prispevku z naslovom »Vodenje projektov v občini Vrhnika« spraševali, ali se na Vrhniki lahko ponovi zgodba občine Vitanje, kjer so zgradili vesoljski center, danes pa ugotavljajo, da se center ne more preživeti in da je večina sredstev, ki jih ima občina rezerviranih v proračunu za razvoj turizma, namenjenih delovanju tega centra, saj gostov, ki so jih vodje projekta v projektni dokumentaciji sicer načrtovali, ni od nikoder. Nič presenetljivega, saj so ob pripravi investicijske dokumentacije in kasneje pri gradnji tega centra pozabili načrtovati najpomembnejše! To je, kako se bo ta center preživljal, ko bo zgrajen.
Glede na dokaj slab in počasen razvoj turizma v občini Vrhnika ter ob nepregledno vodenih projektih v občini ugotavljamo, da se lahko občini Vrhnika, ki se je za potrebe investicij v preteklih letih že zadolževala, ob zadostni meri nedoslednosti in neprevidnosti, pa tudi nepravilnosti, zgodi podobno.
O zapletih in problematiki upravljanja največjega turistično infrastrukturnega objekta v naši občini, to je Doživljajsko razstavišče Ljubljanice, smo že veliko pisali, zato nam dovolite, da na tem mestu namesto ponavljanja že napisanega, podamo del govora župana občine Vitanje, gospoda Slavka Vetriha. Citiramo:
»Kot bi kdo počasi ugašal luč, tako nevidna sila z vsakim dnem ugaša in prižiga sonce z nepojmljivo natančnostjo. Tisočletja in tisočletja išče človeški um razlago o nastanku osončja, o nastanku zemlje, človeštva … Nepojmljive stvari je uspelo ustvariti človeškemu umu, prej omenjene teme pa umu ni ustvarjeno razkriti, zato bo tudi ostala večna uganka. Ljudje smo posebna bitja v tem čudovitem stvarstvu. Po moje smo pod stalnim nadzorom usode, ki kroji naša početja. Mnogi se z mojo ugotovitvijo ne boste strinjali in boste dejali, da človek sam kroji svojo usodo. Za lažje krojenje usode so si ljudje že v pradavnini skušali pomagati z različnimi pripomočki, kasneje je bilo potrebno zapisati pravila igre, oziroma je človeštvo moralo izumiti zakone, ki so bili in so še vedno temelj oziroma vodnik na poti, ki vodi človeško družbo v jutrišnji dan. Ker smo ljudje »grešna« bitja, je človeštvo zaradi nepravih pravil v svoji zgodovini doživelo obilo gorja in premalo lepega. Na srečo se resnica vedno izpiše sama. In človeštvo v dobi sodobnih telekomunikacij vendarle vse masovneje prepoznava nesmiselnost vojn in totalitarnih režimov in se nagiba k negovanju trajnega miru, ki je neprecenljiva vrednota. Nič kaj drugače kot v globalnem svetu ni pri nas doma, v našem domačem okolju, v naši občini, če hočete. Moramo upoštevati pravila, izpolnjevati obveznosti, ker le tako lahko pričakujemo ustrezne rezultate«. Konec citata.
Zakaj vam v branje in premislek ponujamo del govora župana občine Vitanje? Zato, ker se je v bližnji preteklosti soočil z velikim izzivom za malo občino Vitanje. Natančneje s problematiko delovanja in vzdrževanja Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, bolj znanega pod kratico KSEVT. Njegova gradnja je stala 2,8 mio. EUR, ki je bila pretežno financirana iz sredstev EU skladov in državnega proračuna, pa tudi iz sredstev proračuna Ministrstva za kulturo in občine Vitanje.
Občino Vitanje je ta projekt finančno zelo obremenil, medtem ko avtorji in promotorji te ideje finančnih posledic v zvezi z njegovo izgradnjo in kasnejšim (ne)delovanjem niso občutili. Projektna ideja je sicer z vidika vedenja o življenju in delu Hermana Potočnika Noordunga, pionirja raziskovanja potovanja po vesolju, vsekakor sprejemljiva. Vendar se v takih in podobnih primerih samo po sebi postavlja tudi vprašanje o dolgoročni smiselnosti gradnje tako velike in predvsem drage ustanove. Idejni tvorci KSEVT-a so tako uspeli prepričati ne le občinsko upravo občine Vitanje, ampak tudi Ministrstvo za kulturo in preko njega tudi evropske financerje, o pomembnosti tega projekta za občino Vitanje, Republiko Slovenijo in če hočete, za cel svet, ob tem pa so ves čas zagotavljali množičen obisk tega centra, ko bo zgrajen, saj naj bi se v njem trlo obiskovalcev od blizu in daleč, kar naj bi velike dohodke prineslo tudi gostincem in drugim turističnim delavcem, nenazadnje pa s tem tudi občini Vitanje, saj je glede števila obiskovalcev tudi evropski financer v pogojih za odobritev sredstev postavil zelo visoka merila.
Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij je bilo zgrajeno in opremljeno in je kot tako začelo s svojim poslanstvom. Ko pa se je začetna evforija polegla, sej je vedno bolj začelo kazati realno stanje tako imenovanega centra za kulturizacijo vesolja. Obljubljenih obiskovalcev ni in ni bilo, edini večji obisk pa so bile šolske ekskurzije, ki so, če odmislimo obogatitev šolarjev z vsebino tega centra, po zaključku njegovega ogleda za seboj puščali le odpadke od s seboj prinešenih sendvičev in sokov, to pa je bil tudi edini prispevek, ki ga je bila občina Vitanje s tem deležna.
Čudne stvari pa so se začele dogajati tudi z samim upravljanjem tega centra, saj denarja od prodanih vstopnic ni bilo, pojavljati so se začeli sumi nezakonitega črpanja sredstev, v kar naj bi bil udeležen sam direktor zasebnega zavoda, kot upravljavca tega centra oziroma središča in še in še.
In zakaj se zgodba občine Vitanje in njihovega Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij nanaša na občino Vrhnika oziroma ali je v njej kakšna podobnost?
Zato, ker se v naši občini odvija podoben, če ne celo enak primer, kot v občini Vitanje. Osnovno izhodišče je seveda zgodba o neslutenem uspehu projekta, ki smo ga občani naše občine, tudi s pomočjo sredstev proračuna R Slovenije in Evropske unije, močno preplačali, to je projekt Doživljajsko razstavišče Ljubljanice, ali po domače DRL, ki je umeščeno v pritličje objekta nekdanje šivalnice Industrije usnja Vrhnika, sedaj Kulturnega centra.
Seveda nihče ne trdi, da projekt kot tak ni potreben in da je njegov namen zgrešen ali kaj podobnega, saj je to razstavišče, kar se vsebinskega poslanstva tiče, dokaj dobro ponazorilo svoj smisel. Na samem začetku so torej povsem enako, kot v občini Vitanje, idejni protagonisti tega projekta razlagali njegovo pomembnost za občino Vrhnika, njeno širšo okolico in tudi za državo. Od tega, kako bo z postavitvijo tega razstavišča izjemno narastel turistični obisk Vrhnike in njene okolice, kako se bo zaradi tega skoraj vsak voznik na avtocesti odločil za izvoz na Vrhniko in si to razstavišče ogledal pa do tega, da bo s tem prišlo do izboljšanja ekonomskih kazalcev območja, ki bodo imeli za posledico povečanje blaginje lokalnih prebivalcev, občine in države!
Skoraj da prelepo, da bi lahko bilo res. In res nič od tega ni res. Obiskovalcev ni oziroma so številke daleč od obljubljenega, novih zaposlitev ni, turizem na Vrhniki je tam, kjer je bil, da o povečanju blaginje Vrhničanov niti ne bi govorili.
Ko govorimo o obisku Doživljajskega razstavišča Ljubljanice ne gre prezreti tudi dejstva, da je izbrani najemnik gostinskega lokala v tem razstavišču le tega kmalu po njegovem odprtju zaprl, to pa izključno zato, ker v njem tako, kot v samem razstavišču, ni bilo obiska.
Dvigovanje drevaka (MMC RTV SLO)
Vse, kar je res je le to, da je Doživljajsko razstavišče Ljubljanice zgrajeno in da ga imamo in si ga lahko tudi ogledamo. Velikega rimskega (ne koliščarskega) drevaka še vedno ni in vprašanje, če sploh kdaj bo (čeprav je bil po napovedih strokovne vodje in vodje tega projekta, pa tudi sicer, osrednja tema tega razstavišča), bojda zaradi zahtevnega in dolgotrajnega postopka njegovega restavriranja, čeprav je župan občine Vrhnika decembra 2015 odločno in skorajda brezkompromisno zatrjeval, da drevak do uradnega odprtja razstavišča v njem bo, in da ga ne zanima kako. »Bo in pika« so bile njegove odločne besede. Pa ga ni!
Že pred uradno otvoritvijo Doživljajskega razstavišča Ljubljanice pa so se začeli resni zapleti in spletke, tudi v zvezi z njegovim upravljanjem in kot kažejo zadnje in trenutne razmere, so imeli nekateri posamezniki že v fazi načrtovanja in kasneje tudi izvedbe tega projekta, glede tega dokaj nečiste namene. Več o tem si lahko preberete na tej povezavi (“Maske so padle! Ali je ZIC že privatiziran”).
Da obstaja dejanska podobnost med Kulturnim središčem evropskih vesoljskih tehnologij v občini Vitanje in Doživljajskim razstaviščem Ljubljanice v občini Vrhnika, kaže več dejstev:
- v obeh primerih je bilo tako v investicijski dokumentaciji kot tudi med izvajanjem investicije obljubljeno mnogo in še več, dejansko stanje pa je daleč od tega,
- v obeh primerih je prišlo do zlorabljanja družbene lastnine oziroma v primeru občine Vrhnika vsaj do suma za tako zlorabo, saj so posamezniki z ustanavljanjem zasebnih zavodov in zadrug ta projekt in njegovo kasnejše upravljanje, prepoznali kot priložnost za okoriščanje z javnimi sredstvi,
- očitno zamujanje in naglica pri črpanju evropskih sredstev se je izkoriščalo za diagonalne rešitve. In kot kaže, je to le nov poskus mešetarjenja z javno lastnino,
- občina Vrhnika znaten del sredstev občinskega proračuna namenja delovanju tega razstavišča.
Da smo na Vrhniki glede tega »naprednejši«, predvsem pa mnogo dražji od Vitanjčanov, kažejo gole številke oziroma cena izvedbe obeh projektov, preračunano na kvadratni meter, in sicer:
- KSEVT meri 2500 m2, stal pa je 2,8 mio. EUR, kar znaša 1.120 EUR/m2,
- DRL meri 975 m2, stal je 1,3 mio. EUR, kar znaša 1.333 EUR/m2.
Ob tem je pomembno vedeti, da je šlo v primeru KSEVT za novogradnjo, medtem ko je DRL zgolj umeščen v pritličje že obstoječega objekta Kulturnega centra, ne smemo pa zanemariti tudi dejstva, da se je KSEVT gradil v času konjukture, kar pomeni, da s o bile takratne cene gradbenih storitev bistveno dražje kot pa v recesiji oziroma v času bolj umestitve v že zgrajen objekt in ne gradnje tega razstavišča.
Na cenovno predimenzioniranost DRL-ja so opozarjali tudi nekateri ugledni strokovnjaki s področja arheologije in muzejske dejavnosti, ki so ocenili, da je DRL predrag za okoli 1 mio. EUR. Da, pravilno ste prebrali, za en milijon evrov (intervju z dr. Antonom Veluščkom).
Ja, tudi Nadzorni odbor občine Vrhnika je ugotovil, da so investicije v občini stihijske, predrage, neučinkovite in negospodarne. Kot vse bolj kaže, se pri tej svoji ugotovitvi ni prav nič zmotil.
Pri tovrstnih projektih in investicijah je namreč treba vedno predvideti tudi, kakšen bo denarni tok oziroma od kod bodo prihajali prihodki in kako se bo taka investicija preživljala, ko bo zgrajena. Te prihodke pa v takem primeru vrednotimo predvsem po številu obiskovalcev in prodanih vstopnic, spominkov, kosil v vrhniških gostilnah in še po čem, da ne izzivamo z nočitvami.
Medtem pa v ozadju potekajo aktivnosti, ki tako Doživljajskemu razstavišču Ljubljanice, njegovim idejnim tvorcem, lastnikom in trenutnemu upravljavcu nikakor ne morejo biti v čast in ponos, so pa v veliko breme občinskemu proračunu, s tem pa tudi vam, nam, našim in vašim sosedom …, zato nam ne more in ne sme biti vseeno, zakaj in na kakšen način se sredstva občinskega proračuna porabljajo in … na kakšen način se vodijo in izvajajo projekti v naši občini.
V Listi za razvoj vrhniškega podeželja menimo, da je potrebna celovita evalvacija tega projekta, v okviru katere je potrebno ponovno pregledati in oceniti podlage za delovanje tega razstavišča, predvsem pa najpomembnejše, to je, kako se bo ta projekt lahko v bodoče preživljal in da ne bo več životaril, priključen na naprave za ohranjanje osnovnih življenjskih funkcij, to je občinski proračun.
Vsekakor bi si želeli bolj podrobnega ter preglednega vodenja in spremljanja ne le tega, ampak vseh projektov, ki se in se bodo izvajali v naši občini, spremljanja njihovih učinkov in njihovega celovitega finančnega spremljanja, vendar vsega tega na projektih, ki jih vodijo njihovi vodje v naši občini, žal ne vidimo, vendar smo prepričani, da lahko prevlada razum in skrene tok tovrstnih dogajanj v drugačno smer, v smer razvoja in izboljšanja razmer, ne le na področju turizma v naši občini, ampak tudi sicer.
Lista za razvoj vrhniškega podeželja