Naš predstavnik, mag. Milan Selan, v Listi za razvoj vrhniškega podeželja zadolžen za področje turizma in razvoja turistične infrastrukture, se je v intervjuju z urednikom Našega časopisa Gašperja Tominca dotaknil tudi nekaterih aktualnih tem s področja turizma.
Milan Selan prihaja iz Blatne Brezovice, nekoč zaposlen kot vodja sektorja za informatiko v vladi, se je po odhodu v pokoj popolnoma posvetil kolesarjenju. Tako je v zadnjih desetih letih prekolesaril Evropo po dolgem in počez, svoje zapise redno objavlja na svoji spletni strani potepinko.si. Je tudi avtor štirih kolesarskih vodnikov, od tega treh po njemu zelo ljubi Italiji, in enem po Vrhniki ter okolici.
Milan, nedavno tega ste se vrnili s popotovanja po Italiji. Tokrat ste se namesto s kolesi odpravili kar peš. Kam vas je vodila pot?
Z bratrancem Tomom sva se odpravila po romarski poti sv. Frančiška Asiškega, in sicer sva pot začela v Forliju, to je med Raveno in San Marinom ter jo mahnila do 140 km oddaljenega manjšega mesta Pieve Santo Stefano. Ta pot v svetovnem merilu še ni tako znana, kot je Jakobova pot. Jaz sem imel na primer številko 151, to je številka pohodnika po tej poti v letošnjem letu. Na pot sva se, kot rečeno, odpravila dva, nato sva na poti srečala Švicarko s katero smo potem hodili do konca poti. Na dan smo opravili okoli 25 km, kar se mogoče ne sliši veliko, a glede na dejstvo, da si moral imeti s seboj nahrbtnik z vso opremo in da je tudi precej vzponov, ni tako malo. Prenočevali smo po hostlih, kjer so nam nudili večerjo in zajtrk. Ni bilo drago, okoli 20 do 25 evrov na noč.
Drugače ste pa vi že pred leti naredili daljšo kolesarsko traso na relaciji Vrhnika – Rim.
Da, to je bilo že pred leti, v meni pa je vedno tlela tiha želja, da bi omenjeno relacijo prehodil tudi peš – seveda v etapah, ker je 750 km preveč za eno rundo. Leta 2014 sem se z družbo odpravil od cerkve sv. Jakoba v Ljubljani do Ogleja. Ker imam raje manjšo družbo, kot da pešačim sam, je »nabiranje« sotrpinov, ki niso ravno preveč versko …, za takšno običajno pot malo težje. Vsi bi šli na Camino – po dveh od stoterih sem kolesaril – ali po Frankovski poti od Canterburya do Rima, ki sem jo tudi že prekolesaril, na eno navadno pot do Rima pa ne.
Zakaj ste se odločili za peš in ne za kolesarjenje? To je kar malce nenavadno za takega kololjuba kot ste vi.
Razlog je bil praktične narave: poškodba zaradi padca s kolesom. Pred časom sem namreč grdo padel v Albaniji, kjer sem celo obležal v nezavesti. Odpeljali so me v bolnico, kjer so mi postavili diagnozo počenega meniskusa, nato pa se je začela zanimiva dogodivščina. Pač, dežela revna kot je, sem imel deset dni isto srajco, da o rjuhah sploh ne govorim. Da sem lahko prišel na stranišče, sem se vlegel kar na voziček za hrano in se odpeljal tja. Hrana je bila vsak dan podobna pireju, nenehno istega okusa, samo druge barve. Skratka, to je bila zares zanimiva izkušnja. No, zaradi te poškodbe sem potem bil prisiljen hoditi peš, ker je manj naprezanja.
Vi se odpravljate na kolesarske podvige kot Arkolonavti. Lahko pojasnite kaj je to?
Tako se imenuje naša kolesarska skupina. Beseda je skovanka iz dveh besed »argonavti« in »kolo«. Za nami je že veliko etap po Evropi: od Črnega Morja do Ljubljanice, pa po Apeninskem polotoku, Siciliji, Portugalskem, Albaniji… V enajstih letih, odkar obstajamo, smo po Evropi naredili približno 15 tisoč kilometrov. Skratka res smo že veliko prekolesarili. Letos načrtujemo v septembru podvig iz Amsterdama do Vrhnike.
Ti vaši podvigi niso ravno za popolne amaterje.
Ne, nekaj kondicije že morate imeti, zlasti za tiste »daljinske«, ko začnemo v določenem kraju (letros npr, v Amsterdamu), cilj pa je oddaljeno vsaj tisoč kilometrov (v tem primeru Vrhnika). . Na drugačnem tipu kolesarjenja, ko na turah delamo pentlje in spimo v enem kraju – se torej vsakič vračamo na izhodišče – v takih primerih lahko kolesar kakšen dan tudi počiva, če je utrujen in preskoči podvig. Je pa tako, da se trudimo, da v naša potovanja vpeljemo oglede tudi manj znanih turističnih zanimivosti, velik poudarek pa je tudi na lokalni kulinariki. Izkušnje so pokazale, da lahko v teh manjših in od turistov nekoliko odmaknjenih krajih res doživimo pristno prvovrstno lokalno kulinarično izkušnjo za majhen denar.
Na teh potovanjih ste vi organizator vsega. Danes, v času digitalne dobe, je to nekoliko lažje kot pred desetimi leti.
Res je, danes je lažje, čeprav tudi to ni pravilo. Ko smo pred leti delali traso od Črnega morja do reke Timav, smo večkrat videli, da so koordinate hotelov netočne – včasih celo po 20 km stran od resnične. Malce je odvisno tudi od »višjih sil« oziroma, kot bi rekli, od organiziranosti naroda. Tako sem na primer za potrditev rezervacije enajstih različnih hotelov v Italiji potreboval več kot en mesec. Po drugi strani pa sem v nekje na severu Evrope to isto zadevo uredil v enem dnevu.
Odkar poznamo Booking.com, Trivago in podobne portale pa je to verjetno mačji kašelj?
Seveda, to je sedaj tako rekoč rutina. V veliko pomoč je tudi Google Earth z naloženimi fotografijami znamenitosti. Trudimo se, da na etapah vidimo čim več, res pa je, da za podroben ogled ponavadi zmanjka časa. Zadnja leta nas na poti spremlja tudi kombi, ki prevaža glavnino hrane in opreme. S seboj na dnevno etapo vzameš samo vodo in prigrizke. S kombijem se srečamo zvečer in takrat je najbolj zaželen predmet v njem pločevinka mrzlega piva.
Vas na kakšen del Evrope vleče bolj kot drugam?
Zelo mi je všeč Italija, kjer sem pred daljnimi leti tudi preživel pet let. Zdijo se mi zelo prijazni in domači ljudje, imajo spoštljiv odnos do turistov, kolesarjev in dobro hrano. To sploh velja za osrednji in južni del Italije, medtem ko so na severu bolj zategnjeni.. Zato ni presenetljivo, da me pot tolikokrat vodi po Apeninskem polotoku, predvsem v Umbrijo, Toskano in Lacij, pa tudi južneje.
Vi ste tudi avtor številnih kolesarskih vodnikov.
Da, sem avtor treh vodnikov po Italiji in enega po Vrhniki ter okolici. Ko sem bil ob koncu stoletja več let v Rimu, sem napisal »Vodnik po Rimu, sedem glavnih bazilik in drugi zakladi«. Ker je to bilo v cerkvenem pogledu sveto leto, je to bilo kar zaželeno čtivo. Sledila sta mu še kolesarska vodnika po Umbriji in po južni Toskani ter severnem Laciju. Kot zadnji je na več kot tristo straneh izšel kolesarski vodnik po Vrhniki in okolici, kjer opisujem okoli 750 km poti.
Veliko ste prekolesarili po Evropi, predvsem po krajih in mestih, stran od turistične glavnine. Torej krajih, ki bi jih lahko primerjali z Vrhniko. Kako pa oni dihajo s turizmom?
V tujini so mojstri implementacije lokalnih zgodb, legend in bajk – pa naj si bodo še tako izmišljene – v turistično ponudbo. Tako manjše hotele premorejo celo manjši kraji veliki kot so na primer naše Bevke. V teh krajih, kjer ni prav veliko turistov, pogosto organizirajo šolske izlete, ki spoznavajo lokalne značilnosti krajev, kar se mi zdi zelo pametno. Tako da mi imamo vsekakor potencial, samo lotiti se moramo tega. Sam sem na primer idejni avtor kolesarske poti od ljubljanske Špice do muzeja na Vrhniki, ob poti katere bi postavili tematske parke, kot na primer geološki, koliščarski, rastlinski, živalski, arheološki… Pot bi potekala deloma po lesenih pomolih, kar bi omogočilo kolesarjenje tudi v obdobju, ko je barje eno samo jezero, deloma pa po obstoječih poteh. Izračunal sem, da bi tako pot lahko postavili za od štiri do pet milijonov evrov. Zdi se mi da je taka pot zelo dober konsenz med naravovarstveniki in športom, saj predstavlja skoraj nično obremenitev okolja. Idejo sem predstavil na občini, a nekako ni bilo pozitivnega odziva.
Se ne bi dalo vzpostaviti cenejših relacij?
Želja mi je, da bi vzpostavili pot po poti tovorjenja živega srebra iz Idrije na Vrhniko. Kot verjetno veste, smo imeli na Vrhniki skladišče živega srebra, od tu pa so ga potem po Ljubljanici tovorili proti Ljubljani. Ta pot med Vrhniko in Idrijo je bila v 18. stoletju steza, ko pa je prišla Marija Terezija, so jo spremenili v kolovozno pot. Dolga je 28 km in vodi preko Zaplane in Medvedjega brda . Je zelo zanimiva, marsikaj bi se dalo videti na njej. Potrebovala bi samo nekaj smerokazov in označitev. Nekaj več stroškov pa bi potrebovala kolesarska pot od Vrhnike do Podlipe, ki bi jo jaz speljal stran od ceste, ob obronkih gozda ali ob Podlipščici. Ena od idej je tudi kolesarska pot od Kotnikovih bajerjev do Bistre. Skratka, idej je kar veliko, potrebno bi bilo samo najti nekoga, ki bi jim prisluhnil. Če bi se tega resneje lotili, bi lahko v 10 letih poskrbeli za 100 km kolesarskih poti. Si predstavljate kako velik turistični potencial ima to?
Ste pa vzpostavili Bobrovo pot okoli Blatne Brezovice.
Da, tam smo najprej želeli vzpostaviti sprehajalno in tekaško progo, pa sem predlagal, da naj dodamo še informacijske table – da se bo lahko obiskovalec znašel v času in prostoru. Ideja je padla na plodna tla, in rezultat tega je 7 km dolga pot z 19 tablami. Vidim da se je kar prijela in da bi lahko kaj podobnega naredili še v kakšnem drugem kraju. Večkrat sem že razmišljal, da bi naredili tematsko pot še drugih vrhniških umetnikov kot le Cankarja: Sternena, Grabeljška, Florisa Oblaka, Petkovška… Pa dodati bi morali kakšen turistični ocvirek, po možnosti malce odbit, ki bi pritegoval ljudi, da bi se pred njim fotografirali, fotke pa delili na spletu in nam delali brezplačno reklamo.
Zaključiva najin pogovor s kolesarjenjem: kam v okolici Vrhnike se najraje odpravite s kolesom?
Zelo rad jo popiham proti Šentjoštu, tudi na Planino in naprej čez Zaplano do Meseca grem zelo rad. Po barju pa mi je najljubša pentlja Bevke, Notranje Gorice, Dragomer in nazaj domov v Blatno Brezovico. To nanese okoli od 40 do 50 km, kar mi nekako najbolj ustreza.
Gašper Tominc, foto: arhiv MS