Kako ste se znašli v vlogi soustanovitelja slovenskega Microsofta? Verjetno se to ne zgodi kar slučajno?
Da in ne. Microsoft je iskal enega človeka, da bi zbral ekipo in odprl podružnico. Na razgovor so povabili Aarona (Marka), Jako (Steleta) in mene. Vsi trije smo bili že prej sodelavci, z Aaronom sva bila že od prvega letnika faksa nerazdružljiva. Morali bi si biti konkurenca, a na razgovore v München smo odšli z enim avtom in se po poti dogovorili, da bo vsak od nas povedal: »Jaz sem najboljši, ostala dva pa takoj vzamem v službo.« Na koncu so vzeli vse tri ‘v paketu’.
Danes je Microsoft korporacija, takrat ko ste začeli vi, še ni bila. Kako se je to poznalo pri vašem delu?
Microsoft se je takrat šele razvijal v korporacijo, ki jo poznamo danes, in je bil bolj plosko organiziran, v podružnici smo imeli ogromno svobode in tudi kar pogost stik z vodilnimi v Seattlu in Parizu. Vodstvo korporacije je bilo do nas zelo korektno in nas je spodbujalo.
Kako se je to poznalo pri vašem delu?
Kot primer naj navedem, da smo v začetku dokaj svobodno oblikovali cene. Kaj takega je danes nepojmljivo. So pa seveda za uspešno vodenje več deset tisoč ljudi nujni ustrezni vodstveni prijemi. Spoznati, razumeti in živeti tovrstne principe vodenja je bila zame najboljša šola. So pa tudi manj prijetne plati, npr. veliko pravil, dodatne organizacijske enote, prepogosto poročanje, veliko je interne politike, med tabo in vrhom se vzpostavi več nivojev … Ko ti ‘nekdo od kdo ve kod’, začne diktirati, kaj je prav in primerno za Slovenijo, se ne počutiš preveč dobro.
V vaših časih ste imeli veliko stika tudi z vodilnimi. Pokazali ste mi veliko slik z Billom Gatesom. Kakšen je on?
Mi smo bili majhni in do nas je bil zmeraj prijazen. Enkrat letno je bil tudi na voljo za srečanje z našimi uporabniki, večjimi slovenskimi podjetji. To nam je vsem veliko pomenilo.
Imate tudi zelo sproščene fotografije z Gatesom z zabave, pa s košarke.
Ja, tudi žurke so bile
Brez vaše pomoči Slovenija ne bi dobila poslovenjenih programov Windows, Word, Excel, Office. Lahko poveste kaj o tem? Kako je prišlo do tega?
Vse skupaj se je začelo leta 1994. Praktično vsa programska oprema je bila za Slovence – pa tudi za večje narode – samo v angleščini, Slovenija je bila komaj mednarodno priznana država. Nam se pa ni zdelo prav, da imamo Word, Excel, Windows in Office samo v angleščini in da bomo zamudili vlak informacijskega opismenjevanja, ki je v tujem jeziku za večino zagotovo težji. Pa smo se odločili, da poizkusimo in nedvomno moč korporacije izkoristimo tudi ‘malo za nas’.
Pa se vam zdi, da imajo danes korporacije preveč moči?
Vsekakor. Včasih so kar nekakšne ‘naddržave’.
Ampak to moč se da tudi pozitivno izkoristiti, pravite. S kakšnimi argumenti ste nastopili glede slovenjenja?
Osnovni argumenti so bili, da bo slovenska programska oprema dokaz družbene odgovornosti Microsofta in da bo informacijsko opismenjevanje v svojem jeziku lažje, kar bo posledično tudi povečalo prodajo. Na koncu se pri korporaciji vedno gledajo tudi številke.
In kakšni so bili odzivi na vaše predloge?
Ko smo namero javno objavili v Sloveniji, je bilo veliko navdušenja, pa tudi nejevere, celo posmeha. V korporaciji pa je bilo veliko zadržkov, zakaj bi lokalizirali jezik dveh milijonov ljudi. Danes je to samoumevno, takrat ni bilo. Spomnim se vprašanja: »Ali vi sploh veste, koliko je samo na Kitajskem jezikov, ki jih govori več kot dva milijona ljudi?« A očitno smo bili dovolj vztrajni in prepričljivi ter za nekaj let prehiteli tok dogodkov. Imeli smo pa tudi kanček sreče, da je bil predsednik evropskega dela korporacije Francoz in je imel posluh za to, kaj je materni jezik. Iz njegove strani je bilo kar nekaj pomoči.
In kako je potekal ta proces?
Sama odobritev gre formalno prek t. i. ‘poslovnih primerov’ (business cases). Za Windows XP sem jih podpisal kar nekaj, preden je prišel OK. Je bilo pa nemalo dela tudi s slovenjenjem. Ker smo želeli res dobre izdelke, smo vključili tudi SAZU in Univerzo. Pa so se bili pripravljeni (nekateri) slavisti dolgo prerekati, kateri izraz bi bil pravi. Ampak se je splačalo. Danes sem ponosen na to, kar smo dosegli.
Zdaj se ukvarjate z vodenjem in nadzorom podjetij. Zasledil sem, da ste uspeli sanirati banko brez potrebne dokapitalizacije. Kako vam je to uspelo?
Nova banka v Banja Luki je bila v zelo slabem stanju. Podobno kot Probanka ali Factor banka pri nas. Pretežni lastniki so bili finančni sklad Svetovne banke in nekaj večjih slovenskih podjetij. S kolegoma smo dobili mandat, da poskušamo banko rešiti, denarja za dokapitalizacijo pa ni bilo. Sestavili smo lokalno ekipo, sam sem dodal nadzor in profesionalno korporativno upravljanje. In smo začeli. V začetku je bilo težko, a lokalna ekipa je počasi in vztrajno s profesionalnim pristopom reševala nastalo situacijo. Po sedmih letih smo bili iz najhujšega, danes je banka dobičkonosna in kot največja v lokalnem okolju pomemben dejavnik razvoja. Da je zdrava, nam kažejo tudi vsi pregledi in revizije. Lokalna ekipa je dokazala, da je mogoče uspeti tudi v najtežjih okoliščinah.
Govorite o družbeni odgovornosti podjetij, o vlaganju dela dobička nazaj v lokalno okolje in skrbi za čisto okolje. Tu ne morem mimo zgodbe o Kemisu. Kakšno stališče do te nesreče pa imate vi kot Vrhničan?
Podjetje mora imeti dobiček, sicer propade. Ampak samo dobiček ne sme biti merilo. Podjetja moramo presojati tudi – ali predvsem – po odnosu do zaposlenih, okolja, lokalne skupnosti.
Glede Kemisa ne moremo spregledati dejstev. Že to, da je sploh zagorelo, pove veliko. Če prav razumem, sploh ne vedo, ali pa nočejo povedati, kaj je zagorelo, poleg tega niso imeli avtomatskega gašenja. Kakšen je njihov odnos do Vrhničanov, se kaže v odškodnini za nastalo škodo v višini 40 tisoč EUR. Toliko nas pač cenijo. Ob tem, da jim vseh ton zgorelih snovi ni bilo treba prepeljati v Avstrijo in plačati uničenja. Me prav zanima, koliko so pri tem prihranili.
Obenem v oči bode še naslednje: v bilanci Kemisa je za več kot 22 milijonov evrov zunajbilančnih obveznosti. Če sem prav razumel direktorja Kemisa, je to garancija Kemisa za morebitno škodo v Avstriji. Do Vrhnike ali Slovenije take garancije ni. Bodite pozorni na nesorazmerje 22 milijonov proti 40 tisoč.
Kako vidite prihodnost glede Kemisa?
Nisem optimist. Že ko je bil njegov lastnik Gorenje, je bil odnos Kemisa do Vrhnike mačehovski. Zdaj se Gorenje prodaja, kot je razbrati iz medijev, kitajskemu proizvajalcu bele tehnike. Kakšen bo vpliv novega lastnika na Kemis, kakšen bo njegov odnos do okolja in Vrhnike? Sem precej skeptičen. Ko se je letalec in okoljski raziskovalec Matevž Lenarčič vrnil s svoje zadnje ekspedicije, je med zahtevnejšimi izzivi izpostavil slabo vidljivost nad Kitajsko zaradi izjemno onesnaženega zraka. Če jim je vseeno za ‘domače dvorišče’, nas res lahko skrbi, kako bo pri nas. Novi lastnik lahko Kemis tudi proda komurkoli. Ne želim posploševati in sejati panike, a bi raje preprečil kot zdravil.
Kako torej naprej?
Civilne iniciative se bojijo nove nesreče. Glede na to, da Kemis nemoteno deluje, je verjetno prvi korak dobiti trdno zagotovilo, da do nesreče ne more več priti. Glede na pretekle izkušnje Kemisu ni možno zaupati in je potrebna zunanja kontrola. Drugo pa je, kaj bo s Kemisom dolgoročno. Prek države in občinskih organov do sedaj Vrhnika ni dosegla praktično nič. Ustrezni mehanizmi morajo obstajati. Treba bo biti moder, vztrajen in tudi pogumen, da bi se kaj premaknilo. Brez kompromisov pa verjetno ne bo šlo.
Ko že govoriva o Vrhniki: veliko imate stikov s tujimi partnerji, živeli ste v tujini, potujete… Kako vi vidite Vrhniko – zdaj in v prihodnosti?
Glede Vrhnike bi se najprej obrnil nazaj, ko smo na Vrhniki odraščali. IUV, Liko, košarkarji in še kdo so krojili utrip Vrhnike. Cele počitnice smo se podili po bazenu, v kampu ob njem smo navezovali prve stike s tujci. Ko smo bili malo večji, so bili obvezni plesi v Močilniku. Od naštetega ni na Vrhniki ostalo nič! Nedaleč stran cveti Ljubljana, prehiteva nas Logatec. Menim, da se moramo Vrhničani najprej odločiti, kaj naj Vrhnika sploh bo: center za uničenje odpadkov, spalno naselje Ljubljane ali turistično mesto? Naj bo poudarek na industriji, mogoče bi lahko bilo uspešno mednarodno univerzitetno mesto? Vse skupaj je treba pogledati celovito, dobro razmisliti in preudariti način izvedbe. Ob vsem se je treba tudi zavedati, da bo taka odločitev Vrhniko zaznamovala za kar nekaj desetletij. Ljudje velikokrat precenjujemo kratkoročne in podcenjujemo dolgoročne posledice.
In kaj o tem pravite vi?
Sam bi izhajal iz danosti, ki so nam na voljo. Na Vrhniki je izjemno prijetno živeti. To vam bo potrdil vsak, ki je bil kdaj v tujini. Včasih se premalo zavedamo, kako lepa sta Planina in Star maln, da ne naštevam naprej. Obenem smo na robu Ljubljane in če pogledamo malo širše, so do Milana, Münchna in Dunaja, mest z veliko kupno močjo, samo štiri ure vožnje. Tudi sicer je informacijska revolucija poskrbela, da je svet zelo majhen. Povezovanju se ne da ubežati, bolje ga je izkoristiti. Slovenci in Vrhničani imamo ogromno dobrih lastnosti, da smo lahko mednarodno uspešni. Potrebujemo samo malce več korajže. V svet odprta Vrhnika, ki bo znala ohraniti svojo pristnost, je mogoče smel izziv, a za Vrhničane uresničljiv.