O spodbujanju ohranjanja kulturne dediščine na Vrhniki smo v Listi za razvoj Vrhnike in podeželja v preteklosti namenili kar nekaj prispevkov in pripravili več predlogov razvojnih projektov, ki gredo v smer ne le njihovega ohranjanja in vzpostavitve prvotnega stanja, ampak tudi njihove ponovne rabe, tudi v turistične namene. Tako smo obravnavali objekte, ki so na Vrhniki zaščitena kulturna dediščina, pa tudi objekte, ki so zaščitena kmečka dediščina, katerim smo posvetili kar nekaj predlogov projektov, usmerjenih v smer povečane in izboljšane turistične ponudbe na Vrhniki, ki ima glede tega izjemen potencial. Vse te predloge projektov lahko poiščete in preberete na naši spletni strani.
-
Spomeniško zaščitena dvonadstropna baročna kašča (slikana ped tremi leti), sedaj ven iz zemlje štrlijo le še temelji! (foto: M. Selan)
Vrhnika, prečuden kraj, kraj našega največjega pisatelja, pesnika, dramatika, politika – Ivana Cankarja. Kraj z bogato trgovsko pristaniško zgodovino, kraj mostiščarjev – koliščarjev, kraj Etruščanov, Tavriskov, Rimljanov, kraj z mnogimi zgodovinskimi najdbami. Od najstarejše ženske lobanje, lesene osti, do najstarejšega lesenega kolesa na svetu. Ja, vse to in še mnogo več je neodkritih ostankov bivših civilizacij, ki so nekoč prebivale in delovale na našem območju, na območju današnje Vrhnike. Marsikaj pa je in bo ostalo – žal ali na srečo, skrito našim očem, pod našo zemljo.
Imamo pa tudi nepremično kulturno dediščino, ki je vidna našim očem. Vsak dan jo opazujemo, a se mnogokrat ne zavedamo njenega pravega pomena, njene dragocenosti. Ko opazujemo predvsem tuje turiste, kako strmijo vanjo, se fotografirajo pred njo, nas stisne pri srcu in takrat se zavemo, kako velik pomen nosi, kako prečudovita je, če jo le znamo videti, slišati, jo občutiti. V njih so prenekatere zgodbe, srečne in nesrečne, nasipane v zidovih, v katerih še danes prebivajo Vrhničani. V njih pa so tudi zgodbe, ki jih bomo lahko pripovedovali tudi mi našim zanamcem.
Gre za nepremičnine, v katerih radi preživimo svoj prosti čas in v katerih bodo verjetno živeli tudi naši zanamci, če bodo le ustrezno vzdrževane, obnovljene in ohranjene. Če bodo redno vzdrževane, bo temu tako, v nasprotnem primeru jih bo zob časa spremenil do te mere, da se bodo porušile same vase oziroma jih bodo lastniki zaradi lastne varnosti in varnosti drugih, prisiljeni v njihovo rušenje oziroma odstranitev. Na tem mestu bodo nekoč zrasle nove nepremičnine, sicer pod pogoji in nadzorom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, a njihov prvotni, resničen avtohtoni ostanek, bo izgubljen za vedno.
Da bi se vse to preprečilo, bi bilo potrebno v prvi vrsti spremeniti naše razmišljanje, predvsem pa razmišljanje naših državnih, pa tudi lokalnih uradnikov, ki s svojimi idejami in mnogokrat nerealnimi zahtevami prisiljujejo lastnike nepremičnin k njihovi obnovi s strogimi tehničnimi in kulturno spomeniškimi kriteriji, a vse to le na izključni račun lastnikov, in ne v zavedanju, da gre za dediščino vseh nas, za dediščino državnega ali lokalnega pomena. Vse to je zunanji videz naše dežele v svetu, naša prepoznavnost, drugačnost, lepota, vse to je zunanji videz našega kraja.
V našem primeru je to zunanji videz tako starega mestnega jedra Vrhnike, kot tudi drugih njenih območij, ki privabljajo in lahko privabijo še večje število domačih in tujih turistov. Res je, da je na začetku izpostavljen le strošek vlaganja v nepremičnine, a na dolgi rok je to lahko zgodba, ki krožno prinese prihodek tudi lokalni skupnosti. Seveda se mora ta, to je lokalna skupnost, začeti zavedati tega pomena in lastnikom teh nepremičnin tudi pomagati z različnimi spodbudami, tudi finančnimi, ki bi jim olajšale in konec koncev pocenile obnovo in s tem nastale stroške.
-
Žalostni ostanki kmečke arhitekturne dediščine (sredina XIX. stol.) (foto: M. Selan)
Trenutni način je spodbujanje z donacijo v fasadni del nepremičnin, a žal je ta preskromen, saj se redko kdo zaveda, kolikšna sredstva mora lastnik vložiti za projekt in izvedbo, ki mora biti tehnično skladna s spomeniškimi smernicami.
Govorimo o zneskih ki krepko presegajo 20.000 EUR. Ni namreč pošteno, da se lastnikom zgolj nalaga zahteve in smernice, finančno pa se jim pri tem ne pomaga, da jih lahko v celoti in na ustrezen način uresničijo.
Lastniki hiš so pri obnovah in rekonstrukcijah tehnično omejeni, ne smejo spreminjati zunanjega videza, ne smejo povečevati velikosti oken in vrat, s čimer so poslabšani osnovni bivalni kriteriji, saj posledično velikokrat primanjkuje naravne svetlobe, kar ima za posledico povečano uporabo umetne svetlobe, s tem pa večjo porabo električne energije. Fasade (fasadni ometi) morajo biti snovno enake, izolacijski materialni ne smejo vsebovati umetnih materialov in morajo biti izdelani na osnovi apneno cementnih perlitnih paro propustnih materialov, ki imajo slabše izolacijske in toplotne karakteristike. Gre za sanacijske paro propustne materiale, ki sicer odvajajo nasičeno vodo – vlago v zidovih, a niso toplotno izolacijsko dovolj učinkoviti in imajo cca. 15 – 20 let funkcionalne lastnosti, kasneje pa ponovno propadajo. Cenovno so ti materiali 2-3x dražji od klasičnih materialov. Tudi tu so lastniki teh objektov glede toplotno energijske učinkovitosti zgradb prikrajšani in nekonkurenčni, predvsem v primerjavi z novogradnjami, za kar pa seveda niso krivi sami.
Tudi tu gre za večjo porabo energentov in s tem večje negativne vplive v okolje. Da o strešni kritini niti ne govorimo, ki mora biti snovno glinena (lahko samo bobrovec ali dvozareznik) in ki ni subvencionirana, je pa prav tako obvezna in mnogo dražja od ostalih kritin.
Če vse strnemo v enem stavku, je vzdrževanje take nepremičnine vsaj enkrat dražje od stare nepremičnine, ki ni spomeniško zaščitena in katere obnova in vzdrževanje ni podvrženo spomeniškim zahtevam in smernicam.
-
Spomeniško zaščitene “Zaklete graščine” (1700) o kateri je pisal Cankar, ni več! (foto: M. Selan)
Zavedati se je namreč treba, da ni korektno do lastnikov, da se jim pri tem finančno ne pomaga in se jim omogoči, da tudi oni živijo kvalitetno in človeka spodobno življenje 20. stoletja. Že v naši prejšnji državi Jugoslaviji je bilo spoštovanje do kulturne dediščine večje, saj so bili ti objekti, kot tudi objekti, postavljeni v območjih kulturne dediščine, oproščeni vseh davščin na nepremičnine. Tako je tudi v tujini, kjer se zavedajo njenega pomena na dolgi rok in jo spoštujejo.
Pravega razmišljanja, ki bo spodbudilo ohranjanje zaščitene kulturne dediščine, so se začeli zavedati tudi naši slovenski uradniki. Zanimivi prispevek na temo kulturne dediščine in njenega varstva, si lahko ogledate na internetni povezavi:
Naš predlog v zvezi s tem se nanaša na ukinitev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za vse objekte, ki so zaščitena kulturna dediščina oziroma so v varovanem območju kulturne dediščine, za katere smernice za njihovo obnovo in vzdrževanje narekuje država. S tem predlogom bi pristopili na pomoč lastnikom teh objektov, jih spodbudili, da bi jih lažje in hitreje obnovili in s tem pripomogli k lepšemu zunanjemu videzu mesta.
-
Spomeniško zaščiteno skladišče živega srebra (XVII. stol.) se bo tudi kmalu podrlo. Bo tu namesto tega zrasli stanovanjski bloki? (foto: M. Selan)
Na Vrhniki ni tolikšnega števila takih objektov in tudi ne gre za velika finančna sredstva. V povprečju znaša nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za tak objekt med 150 – 200 EUR letno. Menimo, da s tem občina ne bi bila prikrajšana na prihodkih iz tega naslova, saj če na primer ocenimo število takih objektov na 60, bi to na letni ravni znašalo okvirno med 12.000 – 20.000 EUR, kar po naši oceni ni prevelik zalogaj, še posebej, če govorimo o spodbujanju ohranjanja zaščitene kulturne dediščine celotnega kraja in o ohranjanju in ustvarjanju lepšega videza mesta, kar je tudi eden od predpogojev za povečano turistično ponudbo.
Če to ni možno, predlagamo vsaj znižanje vrednosti točke oziroma števila točk za take objekte oziroma znižanje današnjega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za 50%.
Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je namreč prihodek občin, ki ga lahko same spreminjajo glede na lastne normative.
Samo s takim pristopom bomo lahko na Vrhniki spodbudili obnovo takih objektov in zaščitili njihovo propadanje, saj v nasprotnem primeru nihče od lastnikov teh objektov ne bo obnavljal ali vzdrževal, še posebej ne pod tako strogimi spomeniško varstvenimi pogoji in zahtevami, objekti pa bodo propadali, kar bo imelo za posledico veliko kulturno zgodovinsko škodo našega kraja in neprimeren zunanji videz mesta, ki pa je nezanimiv tudi za goste, turiste in obiskovalce naše Vrhnike.
Ob tem pa je pomembno tudi zavedanje načela vzajemnosti, ki pravi, če v življenju od nekoga nekaj zahtevamo, moramo biti pripravljeni v zameno za to tudi nekaj dati, pa naj bo to v taki ali drugačni obliki (DAJ – DAM). Tega se bo morala zavedati tudi država ali občine, če bodo hotele, da bodo rezultati tudi na vseh drugih področjih.
Zavedati se moramo, da kulturna dediščina ni le neživa naselbina – mrtva nepremičnina, ampak so kulturna dediščina tudi generacije, ki iz roda v rod živijo v teh objektih in pišejo stoletna drevesa življenj.
Si želimo to …
ali se dolgoročno odločimo za to.
Odločitev je v naših rokah.