Pozdravljeni, gospod Marko Kocjančič in gospo Bojan Krpan.
Danes sem spet utegnila poslati dve pritožbi o smradu. (Vseh ur in dni, ko na območju med Sinjo Gorico, na avtocesti, pri Intersparu, preko Vrtnarije, Zlatice do vznožja Trojice in do Ligojne smrdi, si niti ne utegnem zapisati.)
- Dopis poslan na Kompostarno Rosa in CRO Vrhnika (10. 1. 2015)
- Odgovor na Pritožbo št. 1/2015 (18. 1. 2015)
Nikakor ne trdim, da vem, kje je izvor smradu oz. izvor vseh mnogoterih smradov – in tega nisem nikoli trdila. Če bi to člani CI lahko locirali in dokazali, bi se morda na Vrhniki kaj spremenilo. Ali pa tudi ne, bolj verjetno žal ne – saj vidimo, kako si država pokriva oči (in si zatiska nos) v še mnogo mnogo bolj razvpitih in bolečih primerih denimo Zasavja in Celja.
Kadarkoli in komurkoli pa lahko ljudje povemo, da nam smrdi in kje mi zaznavamo smrad.
Če ne verjamete meni, da kup slabo očiščene embalaže smrdi, si ga postavite na vrtu, pa se boste prepričali. Ostanki hrane na odpadni embalaži gnijejo – kaj je narobe s tem izrazom? V čem je spornost? Me lahko tožite, ker si upam postaviti trditev, da katerikoli kup odpadne embalaže, pokrit z ostanki hrane, smrdi, ker se organski odpadki razkrajajo?
Samo če se sprehodite po Vrhniki in okolici, lahko vidite, kje imajo hiše nameščene klimatske naprave in kje ne. V naši ulici hiše s klimo prevladujejo. V Sinji Gorici tudi. Le zakaj? Si ljudje tako radi delajo stroške in nameščajo klimatske naprave zaradi lepšega?
O tem, da ljudje neradi dejavno sodelujejo v javnih zadevah, nimam nobenih iluzIj. Tako pač je.
Res se v CI dejavno oglaša le nekaj aktivistov. Vendar je pred leti – vemo – peticijo proti smradu podpisalo zelo veliko ljudi. Gospod župan peticijo ima.
In čemu bi se bilo potrebno pri sprejemanju prostorskega načrta občine pogovarjati o sanaciji komopstarn/kompostarne (pred morebitno širitvijo?) Če je povsod vse v popolnem redu?
Iz članka Čemu civilna iniciativa?, ki je bil pred mesecem objavljen v Našem časopisu, navajam:
/…/bom opisala eksperiment, ki tudi v našem – vrhniškem – primeru nazorno osvetljuje, zakaj se zdi, da smrad moti le peščico sitnih občanov, vsi drugi pa kakor da uživajo v vdihovanju popolne svežine. V resnici smrad moti mnoge – oglasiti pa se upamo le redki.
Gre za zelo znan eksperiment psihologov B. Latanea in J. Darleyja, s katerim so psihologi in sociologi poskušali ugotoviti, zakaj se ob očitnih napakah in kršitvah v določenem okolju kritično odzove le malo ljudi, drugi pa, kot da so slepi in gluhi ali – v našem smrdljivem primeru – brez nosa. Raziskovalca sta povabila prostovoljce, ki naj bi izpolnili vprašalnik. V ene sobe sta dala po enega prostovoljca, v druge po dva in v tretje po tri. Med izpolnjevanjem vprašalnika se je v sobah začel počasi širiti dim. Rezultati poskusa so bili presenetljivi. Kadar je bil v sobi en sam prostovoljec, je običajno že po dveh minutah opazil dim, začel raziskovati, od kod prihaja, in poskušal ukrepati. Med tistimi, kjer sta bila v sobi dva človeka, je le eden od desetih naredil paniko, drugi so v dimu lepo naprej izpolnjevali vprašalnik, si meli solzne oči in se delali, kot da se nič ne dogaja. Še slabše je bilo, ko so bili v sobi trije ljudje. V tem primeru je po štirih minutah le eden od 24 testirancev javil, da je v sobi dim! Drugi so tiho izpolnjevali vprašalnike, čeprav so zaradi dima komaj kaj videli. Zakaj ljudje veliko pozneje reagirajo na nekaj, če so v skupini, kot pa če so sami? Ker v skupini veliko lažje nekaj zanikamo, kot takrat, ko smo sami. V skupini opazujemo, kaj bodo naredili drugi, in se seveda zanašamo na to, da bodo drugi nekaj storili. V skupini je naša slepota vezana tudi na to, da se bojimo, da bi naše reagiranje izzvalo neodobravanje drugih – zato smo raje tiho, kot da bi morda delovali panično ali pa da bi se glede nevarnosti zmotili. (Povzemam po članku Namerna slepota, Renata Salecl, Sobotna priloga, 11. 10. 2014.)
Še en vzrok nekritičnosti ob evidentnem onesnaževanja okolja, v našem primeru zraka, je dejstvo, da zaradi lenobe, lastnega udobja, neosveščenosti … izpuščajo nedovoljene snovi v zrak tudi mnogi zasebniki. Neurejena kurišča in dimniki zasebnih hiš, kurjenje s plastičnimi odpadki, iverko in drugimi neprimernimi materiali … vse to h kakovosti zraka v naši občini pač ne pripomore. In kdor okolje svinja sam, bo težko kritičen do drugih. Zakaj se s tem občinski oddelek za okolje in prostor ne ukvarja? /…/ konec navedka.
Vsako človekovo dejavnost, ki upošteva trajnostni odnos do okolja, cenim in spoštujem. Gotovo je ukvarjanje z odpadki tudi fekalijami (ne vem, zakaj bi prav moje imele posebno prednost in jih posebej omenjate v pismu?) zelo zelo zelo pomembno za vse nas, za naše zdravo okolje. Vendar pa žal lahko tudi pri tem prihaja do obremenjevanja zraka, vode, prsti … Prav zato, da bi procese zbiranja, prebiranja in predelave odpadkov izboljšali, moramo do problemov pristopati strokovno, (samo)kritično, z željo po izboljšanju – ne pa z jezljivo užaljenostjo, kakršno razberem iz vašega odgovora.
Upam, da lahko skupaj kaj premaknemo na bolje prav tu, kjer živimo – na Vrhniki.
Pozdravljam.
Slavica Remškar