Pred časom sem v Našem časopisu zasledila članek Liste za razvoj vrhniškega podeželja o sobodajalstvu in razvoju tovrstnega turizma v »naših koncih«. In priznam, da o tem ne vem prav dosti, kot tudi ne, kako v naši občini poteka razvoj v tej smeri, zato me je ta članek spodbudil k resnem razmišljanju, kako to dejavnost spraviti »pod našo streho«.
Prvič sem v tem videla priložnost, ko sem ostala doma, ker je podjetje, v katerem sem delala, žal propadlo. Na moževi kmetiji, ki ni prav velika, sem počela marsikaj, da bi doprinesla v družinski proračun. Vendar so možnosti glede na lokacijo, kjer živimo (doma smo na Padežu na Pokojiški planoti), precej omejene in zaradi tega ne moreš biti dovolj konkurenčen nižinskim kmetijam. Tako sem se lotila izziva za izzivom, pri tem pa imela dovolj časa, da sem lahko opazovala okolico. Kmalu sem opazila, da gre skozi našo vas ali mimo nje ogromno ljudi, nekatere od njih pa sem imela priložnost tudi spoznati.
In bili so od vse povsod. Ne le iz Slovenije, ampak tudi iz Amerike, Nemčije, Avstrije, Italije in iz drugih držav. In kot sem rekla, to niso bili vsi, s katerimi sem se imela priložnost zaplesti v pogovor. Zanimivo ali ne, na Pokojiški planoti, za katero sem nemalokrat slišala, da je »bogu za hrbtom«, sem srečala ljudi iz celega sveta. In takrat sem prvič pomislila, da morajo ti ljudje nekje tudi spati, se stuširati, oprati svoja oblačila, jesti in še marsikaj. To je bilo približno deset let nazaj. Mož je bil še malo skeptičen glede te moje ideje in glede tega, kako jo realizirati. Končno je napočil čas, ko je ideja dozorela in se na koncu tudi uresničila.
V letu 2017 nama je uspelo obnoviti starejši objekt na kmetiji in urediti vso potrebno dokumentacijo, tako v zvezi z objektom, kot tudi v zvezi z dejavnostjo, to je sobodajalstvom, ki danes v njem živi. V njem sva uredila dva apartmaja, ki ju že oddajava gostom, ki so bili pri nas in z nami zelo zadovoljni. Pa ne le z samo nastanitvijo, ampak tudi z krajem, njegovo okolico in predvsem naravo, ki se tudi v zimskem času kaže v vsej svoji lepoti.
Skratka, izkušnja je bila enkratna, zadovoljstvo pa obojestransko. V bistvu kar ne veš, kako bi lahko še »pocrkljal« svoje goste in prikril žalost, ko se eden od drugega poslavljamo. Vendar je pomembno nadvse prijetno zavedanje, da gostje prihajajo in da jih Pokojiška planota kljub njeni umaknjenosti privlači, in to tako zelo, da se mnogi med njimi nameravajo tudi vračati.
To, kar želim povedati je, da danes živimo v dobi interneta, življenje pa se vrti bistveno drugače, kot se je nekdaj. Milijone ljudi živi v natrpanih mestih in iščejo mirne in odmaknjene kotičke neokrnjene narave, kjer se lahko odpočijejo, umirijo, sprehodijo in počnejo vse tisto, kar jim sicer ni dano. Slovenija je idealna za tovrstni turizem in prav tako naša osrednje slovenska regija, kamor sodi tudi Občina Vrhnika in vas Padež na Pokojiški planoti.
Včasih nam je vse, kar imamo in kjer živimo, preveč samoumevno in nekako ne znamo ceniti tega. Zato je dobro včasih pogledati svoj kraj skozi oči nekoga, ki živi v večmilijonskem mestu, kjer so hrup, umetna svetloba in onesnaženost prisotni noč in dan, mir in lepota narave pa neprecenljiva vrednota.
Imamo veliko, imamo še več, imamo vse.
Ob tem bi rada tudi izkoristila priložnost, da se zahvalim vsem, ki nam stojite ob strani, nas podpirate in ste nam na kakršen koli način pomagali pri dosegi tega našega cilja in da se lahko kot nova pridobitev postavimo na bogat zemljevid osrednje slovenske in vrhniške turistične ponudbe.
Hvala v mojem imenu in v imenu moje družine.
Marija Bizjak