Kozerije(1) Milana Selana*
Pred tedni sem se pridušal, da na spletu ne pogledam več vrhniške uradne turistične strani VisitVrhnika, pa mi je roka z miško pomotoma zašla na to spletno povezavo. Čez cel zaslon se mi je pojavil napis
Že tretji teden zapored dosegli nov turistični rekord,
z manjšimi poudarjenimi črkami pa:
»Prejšnji teden je bilo na Vrhniškem povprečno dnevno po več kot 500 gostov v obeh hotelih, glamping hišicah v osrednjem avtokampu, gostiščih s prenočišči ter v zasebnih sobah in apartmajih, kar predstavlja 97 odstotno zasedenost postelj. Če k temu dodamo še 80 odstotno zasedenost glavnega in obeh družinskih avtokampov ter dveh parkirišč za avtodome, na Vrhniki dnevno prenočuje vsaj 850 gostov«.
Turisti napadajo Vrhniko
Roke si manejo tako ponudniki turističnih postelj kot gostinci, saj turisti na višku sezone dnevno samo za prenočevanje, hrano in pijačo pustijo tudi več kot 30,000 evrov. Ker sem že bil na tej strani, sem še prebral, da turiste dnevno samo iz Ljubljane pripelje tudi več kot deset avtobusov – največ zanimanja je za nekatere nove tematske poti, Doživljajsko razsta-višče Ljubljanice (DRL) in preno-vljeno Cankarjevo pot – in da je kolesarska pot na kolih ob Ljubljanici po dveh tednih od pridobitve uporabnega dovoljenja popolnoma zaživela. Dnevno naj bi se od Špice v Ljubljani, kjer se koliščarska pot pravzaprav konča do Močilnika ali DRL na Vrhniki pripeljalo tudi več kot sto kolesarjev. Ob 25 kilometrov dolgi poti si lahko kolesarji ogledajo številne tematske parke, od tistega na temo živalstva in rastlinstva na Barju do koliščarskega z najdišči najstarejšega kolesa in nekaj drevakov.
Se bazena in avtokampa še spomnite?
Po anketah sodeč je med turisti med sedmimi tematskimi parki še največ zanimanja za enourni sprehod s strokovnim vodstvom po krožni poti po izvirih Ljubljanice s kraškim zaledjem in kraškimi zanimivostmi kot so jame, zatrepne doline in udoli. Da je dobro zaseden tudi nov vodni park s številnimi bazeni niti ni treba posebej omenjati, v njem pa se poleg domačinov namakajo predvsem gostje, ki prenočujejo v avtokampu.
Precej turistov (omejitev je predvsem število raftov, vendar koncesionar že razmišlja o nakupu še petih in večjega števila kajakov in kanujev), izbere paket Doživimo Ljubljanico z izposojo kolesa v Ljubljani, vožnjo z raftom od Močilnika nazaj do Špice v Ljubljani, koliščarsko ribjo obaro na Bajerjih ter prevozom koles v Ljubljano in raftov nazaj na Vrhniko.
Koliščarska kolesarska pot – most pri Kaminu
Berem, da so gostinci, kljub prvotnemu nasprotovanju, dobro izrabili priložnost specializirane gostinske ponudbe in da je trenutno je na Vrhniki že pet različnih tematskih kuhinj vezanih na vrhniško zgodovino, od koliščarske in keltske kuhinje do rimske, furmanske in Cankarjeve hrane revežev. Gostišča se počasi tudi prenavljajo v obdobju kuhinje primernemu videzu, strežno osebje pa je tudi že temu primerno oblečeno. Statis-tično gledano je največ zanimanja za race z gozdnimi sadeži v glini po keltsko in koliščarsko ribjo obaro, manj pa za »vegetarijansko« hrano iz časa gospo-darske krize – močnik s suhimi slivami, pečene makarone z naribanimi jabolki, fižolovo juho z bleki, kavro, kolerabo na številne druge načine, ipd. Veliko zanimanja je tudi za barjansko grenčico in keltsko pivo iz vresja, varjeno v vrhniški pivovarni po skoraj 4000 let starem receptu.
Kje so tisti dobri stari časi, ko si prišel do gostišča, našel prostih miz kolikor si hotel in naročil okusen dunajski zrezek z ocvrtim krompirčkom? Danes moraš mizo rezervirati nekaj dni v naprej, saj se po gostiščih drenjajo turisti, več kot polovico miz pa tako ali tako v naprej pokupijo turistične agencije. Keltska, rimska, barjanska hrana, le s težavo pa najdeš gostilno, kjer ti še pripravijo dunajca. Hecno je, da so turisti odkrili tudi najodročnejše pajzle in da ne moreš v miru in brez drena niti piva popiti.
V kafetieri sem si pripravil jutranjo kavo in odšel do poštnega nabiralnika po jutranji časopis. Kot ponavadi v dnevniku nič novega, na hitro prelistam strani z notranjo politiko, se malo dlje zamudim pri športni rubriki, čeprav sem vse predelal že na spletu dan prej, nato pa se mi je pogled zaustavil na datumu. Ponedeljek, 6. avgust 2018.
Vrhniški turirični biser – se pa v zadnjem času, če že ni vode, v njemu “dogajajo” vsaj številni koncerti
Močno sem se oddahnil, očitno me je ponoči tlačila le môra in sem turiste, turistično infrastrukturo s koliščarsko kolesarsko potjo ob Ljubljanici, vodni park ali samo običajen bazen ter specializirano ponudbo hrane, samo sanjal. Aktualne vrhniške oblasti razvoj turizma in turistične infrastrukture tako ali tako zanima bolj malo in je že desetletja bolj ali manj enaka – uboga. Ni kolesarskih poti, spomeniško zaščitene zgradbe propadajo, ni niti bazena…
V miru sem popil kavo, pri soprogi storniral kosilo, oblekel kolesarski dres, si na glavo poveznil še kolesarsko čelado in kljub že žgoči vročini odkolesaril po Barju. Po nekaj urah sem zavil do prve gostilne na dunajca, dokler jih še strežejo in ga z užitkom pojedel. Po kakšnem (brezalkoholnem, seveda) pivu je popustila tudi nočna tesnoba.
Milan Selan je avtor štirih turističnih vodnikov, med njimi tudi vodnika »S kolesom in peš po Vrhniškem in širši okolici« v založbi Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika. Vseskozi si prizadeva za širšo prepoznavnost Vrhnike z okolico – tudi po kulinariki – ter za razvoj turistične infrastrukture (je avtor Bobrove poti okrog osamelca Blatna Brezovica in številnih, predvsem kolesarskih, (zaenkrat še) idejnih projektov, med njimi tudi koliščarske koloceste ob Ljubljanici, desetletnega programa izgradnje klesarskih poti ter številnih tematskih kolesarskih in pešpoti). V Listi je zadolžen za področje turizma.
