SDS in Lista za razvoj Vrhnike in podeželja s podporniki se v našem imenu in za »vrhniški blagor« odpovedujeta z UNESCO-vim priznanjem nagrajene razstave Moja Ljubljanica. Ker ni rentabilna. Je rentabilna Cankarjeva rojstna hiša? Pa njegove knjige, ki jih hrani Cankarjeva knjižnica? Je Cankar sam rentabilen?
In kaj (n)imata skupnega Izola in Vrhnika? Obe mesti se pojavita v Slovenski kroniki TV Slovenija, 10.2.2022.
V Izoli snujejo Hišo ribiške industrije, 11 milijonov vreden projekt za katerega nameravajo iz evropskih sredstev pridobiti 75%. Vključuje muzej v katerem bi s ponosom pokazali del svoje zgodovine: » Imamo tudi nekaj materialne dediščine, arhivov, starih embalaž, starih strojev. Mislim, da se da iz tega nekaj narediti.« Na zaslonu vidimo najrazličnejše prazne ribje konzerve, ki nam, nekoliko starejšim, obudijo nostalgijo po nekdanjih časih.
»Nadaljujemo na Vrhniki. Tamkajšnja razstava Moja Ljubljanica bo odprta le še do 13. septembra. Eksponate, med njimi pri Vrhniki najdeno najstarejše leseno kolo in deblak bodo po tem preselili v Ljubljano. Vrhniška občina in ljubljanski Mestni muzej se namreč nista mogla sporazumeti o prihodnjem sodelovanju.« Na zaslonu vidimo 5.200 let zgodovine Vrhnike.
Materialna dediščina sama po sebi ni nič. Oziroma je toliko, kolikor spoštovanja do nje je v ljudeh do ljudi, od katerih jo dedujejo.
2016,13.september(https://www.rtvslo.si/kultura/razstave/vrhnika-je-bogatejsa-za-dozivljajsko-razstavisce-prihodnje-deblakovo-domovanje/402684):
»…Vrhnika se z novim razstaviščem prebuja in razvija. Prebujamo se, razvijamo se, in to si moramo znati priznati. Je pa to napor, nekaj, kar terja znanje, angažma in predvsem sodelovanje. Pomembno je znati gledati naprej, da bi znali našo tradicijo imeti v srcih, ampak hkrati graditi neko novo zgodbo, moderno Slovenijo. Takšno, ki gre naprej v sodelovanju, ki se razvija in pomeni odprto družbo.” In ravno te vrednote je (takratni predsednik vlade) prepoznal na Vrhniki.
Minister za kulturo je pribil, da bo razstavišče Vrhniko vpisalo na seznam zanimivih kulturno-turističnih lokacij. Prepoznati potenciale in na njih graditi, pomeni kvalitativen preskok v razmišljanju o kulturni dediščini in kulturi sploh“.
Ob podelitvi Projektu Ljubljanica Unesco znaka (najboljših praks za podvodno kulturno dediščino), 24. septembra 2019 je župan Cukjati v slovesnem nagovoru modro, kleno in odločno nadgradil ohlapne besede nekdanjih politikov Cerarja in Peršaka:
»Če so predniki poskrbeli za pestrost Ljubljanice z arheološkimi artefakti, je naša dolžnost, da jih predstavimo ljudem. Priznanje je spodbuda za preteklo opravljeno delo in spodbuda za naprej.«
Čigava dolžnost? Katerim ljudem? Bodo vrhniške šole vrhniške otroke vozile v Ljubljano gledat vrhniško zgodovino? Predniki so poskrbeli. Kaj pa »naša dolžnost«?
Ali bomo morali državljani tudi na Vrhniki s transparenti na ulice še pred volitvami, da bo jasno, da imajo politiki ne le moč ampak tudi dolžnosti? Tisti, ki so in tisti, ki pridejo.
Marjan Geohelli