Kaj vidi mimoidoči, ko prebere, kar je bilo zapisanega v prejšnji izdaji NČ o zapletih okoli muzeja Ljubljanice?

Na prvi pogled gre za prepir. Toda … ali je situacija v kateri močnejši mlati šibkejšega še prepir? Bogme, ne!

Pa si pogledaš zgodovino, kolikor jo je javno dostopne.

Na eni strani oblast. Naša, demokratično izvoljena, da v našem imenu, na optimalen način upravlja javne, skupne zadeve. Za naš blagor. Pričakujemo, da oblast v svojih dejanjih, upoštevaje Ustavo in zakone služi nam! Suveren je po slovenski ustavi ljudstvo. Anglija je ustavna monarhija. Suveren v imenu ljudstva je kraljica. Kdor dela v državni službi je »v službi njenega veličanstva.« Veličanstvo smo v Sloveniji, mi državljani, na Vrhniki, mi občani. Samo, da ne bo pomote.

Zgodba o vrhniškem muzeju je na videz zapletena. Po drugi strani pa hudo preprosta. Občina, pravni subjekt z 10 in več milijonskim proračunom in vsemi pooblastili išče grešne kozle vsepovsod, le pri sebi ne. En grešni kozel je stroka z nespornimi kompetencami in zaslugami, da je iz Evrope prišel denar za projekt Muzeja in da je razstava Moja Ljubljanica prejela Unescov znak, ena redkih v svetovnem merilu (Muzej in galerije mesta Ljubljane).

Ob vzpostavitvi Doživljajskega razstavišča Ljubljanice je poslovno funkcijo prevzel občinski Zavod Ivana Cankarja, a se je zataknilo, saj je stroka iz MGML zahtevala kompetentnost in ažurnost, ki ju v Zavodu Ivana Cankarja ni našla.

Na tem mestu bi se moralo začeti javno in vsakršno razčiščevanje situacije, ki bi lahko in moralo voditi v smeri, da se strasti pomirijo, problemi odpravijo, projekt pa uspešno nadaljuje.

Vodja razstavišča ga. Irena Šinkovec (MGML) je težave, ki jih je imela pri sodelovanju z ZIC opisala v daljšem članku, ki ga je v objavo poslala v Naš časopis, a ga urednik časopisa, ki ga izdaja ZIC, ni objavil. Razčiščevanje problemov je bilo s tem dejanjem onemogočeno in od tu naprej so, »kot se za majhno mesto spodobi«, začele vladati govorice in obtoževanja brez dokazov.

V Zavodu Ivana Cankarja, ki ga MGML takrat ni ocenil kot dovolj kompetentnega za »domače« kuratorstvo in upravljanje z Muzejem sta bila takrat zaposlena tudi gospoda Cukjati (referent za šport) in Koprivec (direktor). Oba, zlasti Cukjati, politično izjemno aktivna in tudi močna. V bistvu je težko verjeti, da je urednik časopisa, ki ga izdaja taisti zavod, samovoljno cenzuriral objavo avtorice projekta gospe Irene Šinkovec Dopuščam možnost, da je urednik na svojo roko zavrnil tekst. Ne želim nikogar obtožiti, kajti, kako natančno je cenzura potekala vedo samo tisti, ki so jo izvedli in ljubi Bog. In ker je tako, bi bilo dobro, da se nejasnosti enkrat javno razčistijo. In to ne s pozicije moči, ki se je z vidika trenutnih pozicij v službi naroda (občanov) gospodoma še znatno povečala. Kar lahko kot posameznik storim za rehabilitacijo cenzuriranih je, da poskušam javno priobčiti povezavo, kjer se da ta tekst prebrati:

http://mojaljubljanica.si/wp-content/uploads/2017/06/2017-06-19-CENZURIRAN-CLANEK.pdf

Kako poteka strašenje in obtoževanje brez dokazov, strokovnjakov iz MGML in zaposlenih v razstavišču ter drugih občanov Vrhnike, ki so z zadrugo Za.Polis v razstavišču izvajali naročilo MGML si lahko vsi občani, ki imate internet pogledate na spletnih straneh Liste za razvoj Vrhnike in podeželja, na naslovu:

http://lrvp.si/wp/?p=1617.

Kolikokrat so bili stroka, zaposleni Vrhničani v razstavišču in ustanovitelji zadruge Za.Polis ter drugi, ki so kaj naredili v prid vrhniškemu Muzeju oklevetani? Natančen podatek je nemogoče spraviti vkup v kratkem času in brez temeljitega raziskovalno novinarskega dela. Ki ga bo nekdo opravil in oblikoval v dosje za pravno odstranjevanje nezakonitega obrekovanja.

V sodnih sporih, ki sem jih gledal od strani, ko je šlo za neupravičena in nezakonita dejanja oblastnikov ali pretendentov na oblast proti posameznikom ali kogarkoli proti komerkoli, so mi bile vedno bližje opravičila, kot kaj drugega. Le takšna dejanja peljejo naprej: zmaga poštenja, pravne države, medčloveških odnosov in skupaj izpeljanih projektov v dobro suverena, ki je pri nas – ljudstvo.

Ali gre v vsem skupaj, potemtakem, za prepir? Ne, močnejši, ki bi moral biti vljuden in pošten, moder in preudaren, korekten in v celoti zvest ustavnim načelom in pravni državi v službi našega veličanstva občank in občanov Vrhnike, mlati šibkejšega kot garjavo ovco in misli da je Kalimero. De ja vu?

Pod črto: zavzemam se za kulturo nasprotovanja nasproti kulturi sovraštva in razkolov.

Na Vrhniki, 14.6.2021

Marjan Geohelli

Ta vnos je bil objavljen v Novičke. Zaznamek za trajno povezavo.