Lista za razvoj Vrhnike in podeželja

O lansko letnem katastrofalnem požaru v Kemisu, ki še vedno nima pravega epiloga, inšpekcijske službe molčijo oziroma gredo svojo pot, občanke in občani pa še vedno nimamo odgovora, kaj je z našim okoljem, travniki, vrtovi, kaj je z našim zdravjem, predvsem zdravjem naših najmlajših in najbolj izpostavljenih.

V zvezi s tem je občinska uprava na prejšnji, to je 26. redni seji, ki je potekala 5. 7. 2018, na dnevni red uvrstila tudi točko z naslovom »Predstavitev situacije v družbi Kemis d.o.o. Do tega je po navedbah občinske uprave prišlo zato, citiramo: »ker se na sejah Občinskega sveta občine Vrhnika pojavljajo vprašanja, ki jih pošilja družbi Kemis d.o.o. Vodstvo Kemisa je tako izrazilo željo, da bi na tej seji Občinskega sveta odgovorili na posamezna vprašanja in pojasnili določena stališča v zvezi z njihovim delovanjem in načrti«.

Za sejo, ki so se je poleg predstavnikov Kemisa, to je bivšega direktorja g. Emila Nanuta, sedanjega direktorja in odvetnika Kemisa, udeležili tudi predstavniki iniciative EKO VRH, gradivo ni bilo pripravljeno, prav tako ne predlogi sklepov. Na nek način je to sicer lahko razumljivo, saj so bili konkretni sklepi v zvezi s tem sprejeti že na 5. izredni seji Občinskega sveta z dne 30. 5. 2017, ki pa žal v ničemer niso realizirani.

Edino gradivo za to sejo je bil dopis, ki ga je pripravil bivši direktor Kemisa, ki pa je sprožil precej polemik tudi v naši listi, zato smo se nanj preko našega predstavnika na tej seji tudi ustrezno odzvali.

V tem dopisu Kemis oziroma gospod Nanut navaja, da je kljub vsem ukrepom požarne varnosti, ki jih je imel, v skladiščno predelovalnem objektu prišlo do požara. Ker pa so imeli izdelan Načrt zaščite in reševanja, ki so ga večkrat dopolnjevali in usklajevali z občino Vrhnika, je bila intervencija ustrezno izvedena in uspešna, predvsem pa brez težje poškodovanih. Gasilske enote in Civilna zaščita so zanesljivo in učinkovite opravile svoje delo na intervenciji.

Nadalje navajajo, so vse kriminalistične in forenzične raziskave ugotovile, da požar ni bil posledica malomarnosti ali nespoštovanja zakonodaje s strani Kemisa in da je šlo zgolj za nesrečo, ki pa je sprožila preplah med ljudmi.

Za tem pojasnjujejo, da je bilo na dan požara skladiščenih 1.402.162 kg odpadkov, od katerih je ogenj zajel 871.004 kg odpadkov. Od teh 871.004 kg odpadkov je dejansko zgorelo 201.698 kg odpadkov, od tega 72.098 kg oziroma 36% nevarnih odpadkov in 129.600 kg oziroma 64% nenevarnih odpadkov. 68.740 kg odpadkov se je v požaru razlilo, ker se je embalaža stalila ali poškodovala.

Za tem v tem dopisu opisujejo, kako se uspešno izvajali sanacijo požarišča in okolice Kemisa, še posebej potoka Tojnica in da je ARSO na podlagi izvedenskega mnenja in pripomb, ki so jih podali udeleženci v postopku, izdal dopolnilno odločbo o drugi fazi sanacije potoka Tojnica, ki Kemisu nalaga monitoring potoka, analize zemljine na iztoku onesnažene požarne vode, ozelenitev brežine in realizacijo kompenzacijske sanacije, ki obsega ureditev šotnega barja Mali plac pri Bevkah na Ljubljanskem barju za obiskovalce, pri čemer v Kemisu ocenjujejo, da je strošek monitoringa in zahtevanih analiz nesorazmeren s povzročeno škodo, ob tem pa menijo, da tak obseg monitoringa ne bi prispeval k izboljšanju stanja v okolju, ali po domače, oni tega ne bi plačali, zato so se na to dopolnilno odločbo ARSO tudi pritožili.

Naj na tem mestu povemo (čeprav to v tem dopisu ni navedeno), da se je na to isto dopolnilno odločbo pritožila tudi občina Vrhnika in to v delu, ki se nanaša na ureditev šotnega barja Mali plac oziroma bevške pravljične poti pri Bevkah na Ljubljanskem barju za obiskovalce, čeprav je to povsem podžupanov projekt in  predlog župana, ki ga je posredoval ARSO pred izdajo te odločbe.

In zakaj se je občina na ta del te odločbe pritožila ?

Ne zato, ker se je sama za to odločila, ampak ker je ta predlog sprožil burne  odzive in reakcije nekaterih občinskih svetnikov, predvsem iz vrst tako imenovane opozicije, pa tudi posameznih civilnih iniciativ, saj je povsem nedopustno, da občinska uprava in župan samovoljno in enostransko za odpravo posledic škode po požaru sploh predlaga kaj takega. Na koncu pa je to vendarle zahtevala oziroma podprla več kot polovica občinskih svetnic in svetnikov. Toliko, da veste, zakaj gre.

In kaj še ugotavlja Kemis  v tem svojem dopisu ? Da so po požaru uvedli nadstandard požarne varnosti v podjetju, da so naročili izdelavo Požarnih redov in Požarnih načrtov pri največjih strokovnjakih s tega področja in uvedli izvajanje tudi drugih ukrepov varstva pred požarom.

Povedo tudi, da so s strani zavarovalnice prejeli 5,3 mio EUR odškodnine za sanacijo objekta in da bodo morali poleg tega nameniti še več kot 1 mio EUR lastnih sredstev za izvedbo dodatnih požarno varnostnih ukrepov.

Kar jih, vsaj iz tega dopisa tako izhaja, najbolj »boli«, pa je po njihovem mnenju nekorektno komuniciranje posameznikov in predstavnikov različnih civilnih iniciativ, ki z načrtnim podajanjem neresnic in z namenom ustvarjanja nezaupanja v Kemis in v vse državne institucije, ki so na kakršen koli način povezane v postopke v zvezi s Kemisom, zavajajo širšo in lokalno javnost.

Na zaključku tega dopisa napovedujejo ponovno vzpostavitev polne proizvodnje do konca tega leta in ponovno predlagajo ustanovitev koordinacijske skupine, ki bi jo predstavljali predstavniki Občinskega sveta, Krajevnih skupnosti in civilnih iniciativ.

Celoten dopis Kemisa si lahko preberete na občinski spletni strani/občinski svet/gradiva za seje/gradivo za 26. redno sejo z dne 5.7.2018/13. točka dnevnega reda.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je ta točka sprožila ostro razpravo posameznih občinskih svetnikov, in to izključno iz vrst tako  imenovane opozicije (pozicijski svetniki se v razpravo niso spuščali oziroma so bili po domače povedano tiho), med katerimi je bil seveda tudi naš predstavnik, ki ga je najbolj zbodlo navajanje Kemisa o  nekorektnem komuniciranju posameznikov (verjetno se to tiče tudi našega predstavnika, ki se je večkrat tudi javno izpostavil), ki z načrtnim podajanjem neresnic zavajajo širšo in lokalno javnost.

S prvim vprašanjem, ki ga je zastavil g. Nanutu, je začel s podatkom Kemisa o višini prejetih odškodnin, s katerim Kemis več kot očitno zavaja vso javnost in kot odgovor na to prebral članek novinarke Petre Sovdat iz časopisa Finance z dne 12.3.2018 z naslovom »Potrjeno: Brez prodajne pogodbe za premog Bobinčevo Gorenje ne bi imelo dobička«, v katerem je tudi podnaslov »Pomemben enkratni prihodek: Odškodnina zgorelega Kemisa«, v katerem je navedeno, citiramo:

»Pomemben enkratni prihodek lani je bila odškodnina za zgorelo vrhniško družbo za zbiranje in predelavo odpadkov Kemis. Ta je znašal 5,35 milijona EUR, pri tem pa so bile pripoznane še odškodnine zaradi prenehanja pogodb – od 5,445 milijona evrov sklenjenih pogodb je odškodnin za 2,171 milijona evrov (med kratkoročnimi sredstvi ima Gorenje še terjatve do zavarovalnice za odškodnino za požar v Kemisu v višini 3,35 milijona evrov). Skupne odškodnine zaradi požara dosegajo približno deset čistih dobičkov Kemisa iz leta 2016. Tega je bilo 651 tisoč evrov – lani, do majskega požara, ko se je poslovanje družbe v bistvu ustavilo, ga je družba pridelala 110 tisoč evrov.« konec citata.  

Iz navedenega je razvidno, da je oziroma bo Gorenje na račun požara v Kemisu pridobil 10.871.000 evrov. Glavnino denarja, to je 5.350.000 evrov, je že dobil, dobil pa je tudi 2.171.000 evrov zaradi izgube posla.

Ima pa še 3.350.000 evrov terjatev do zavarovalnic. Za primerjavo: Skupna vrednost vseh odškodnin zaradi požara v Kemisu naj bi znašala 651.000 evrov.

In kaj je na vse to odgovoril g. Nanut? Da so to podatki, ki so vzeti iz konteksta. V redu ! Torej ne verjame predsedniku uprave Gorenja. Ampak, ko pogledamo vse te številke, ki jih je objavil resen časopis, se vprašamo, kdo torej v resnici zavaja javnost. Posamezniki, med katerimi je tudi naš predstavnik, zagotovo ne. Na koncu je g. Nanut ostal brez komentarja.

Vendar zgodbe o tem denarju tu še ni konec. Naš predstavnik je g. Nanutu postavil tudi vprašanje o tem, koliko bi stal odvoz in uničenje 201.698 kg odpadkov, ki so po njegovih podatkih zgoreli v požaru, saj bi moral v primeru, da do požara ne bi prišlo, Kemis za njihov odvoz in uničenje plačati. To pa samo pomeni, da gre v tem primeru še za dodatno korist, ki jo je imel Kemis ali Gorenje v tem požaru.

In veste, kaj je g. Nanut odgovoril na to vprašanje oziroma koliko menite, da naj bi  po njegovem stal odvoz in uničenje 201 tone odpadkov? 60.000 evrov. 60 tisočakov za odvoz in strokovno uničenje 201 tone nevarnih odpadkov Avstriji ali slabih 300 evrov za eno tono. Od kod potem za 5,445 milijona evrov sklenjenih pogodb in od kot potem take odškodnine zaradi izgube posla, če pa so cene tako nizke. Res je neverjeten ta gospod Nanut. Kdo koga zavaja ?

Vprašanj je bilo z naše strani seveda še več. Tudi to, kako so lahko imeli izdelan Načrt zaščite in reševanja, ki naj bi ga večkrat dopolnjevali in usklajevali z občino Vrhnika, zaradi česar je bila intervencija ustrezno izvedena in uspešna. Res je. Intervencija je bila uspešna in k sreči brez poškodovanih gasilcev. Kaj je z njihovim zdravjem in zdravjem občank in občanov, pa očitno ne skrbi in ne zanima nikogar.

In če je vsemu temu res tako, zakaj je potem lahko inšpektor za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami 1. 6. 2017 Kemisu z zapisnikom odredil ukrepe, med katerimi je bila tudi zahteva po izdelavi novega in dopolnjenega Načrta zaščite in reševanja, ki ga je treba javno predstaviti in zagotoviti možnost vpogleda, saj je inšpektor med drugim ugotovil, da ta načrt iz leta 2015 ni bil ne javno predstavljen in ne objavljen na spletnih straneh, pa bi moral biti, prav tako pa ni imel svojega skrbnika. In še zgorel je v požaru!

In odgovor ? Da temu ni čisto tako, da ni bilo nič narobe, le nekaj stvari je bilo treba popraviti, a nič bistvenega. V redu, lahko je resnica tudi ta. Ampak to potem pomeni, da tudi inšpektor nima prav in da je zapisnik o nadzoru za predstavnike Kemisa očitno napisan v drugačem jeziku.

Za lase privlečena pa je tudi informacije, da so po požaru uvedli nadstandard požarne varnosti v podjetju, da so naročili izdelavo Požarnih redov in Požarnih načrtov pri največjih strokovnjakih s tega področja in uvedli izvajanje tudi drugih ukrepov varstva pred požarom. Vse lepo in prav. Ampak če so imeli vse urejeno v skladu s predpisi že pred požarom, kaj so potem lahko posebnega naredili na tem področju ? Po našem mnenju nič, saj je vse, kar so lahko naredili le to, da so te dokumente sedaj izdelali nič več in nič manj kot v skladu s predpisi.

In ob vseh teh odškodninah, ki jih je prejelo Gorenje ali Kemis, je potem ob 4,6 milijonskem dobičku, ki je bil ustvarjen z odškodninami zaradi požara (vseh odškodnin je za 10.871.000 evrov, vsi stroški obnove pa naj bi znašali 6,3 milijonov evrov) problem vrniti 150.000 evrov občinskemu proračunu za uničeno in poškodovano opremo gasilcev, problem je bilo zamenjati mivko v šolskih in vrtčevskih igriščih, problem je financirati spremljanje zdravstvenega stanja vsaj tistih prebivalcev Vrhnike, ki so bili v tem požaru najbolj izpostavljeni oziroma se o tem nihče sploh ne pogovarja.

In če bi Kemis ali Gorenje financirala celotno gradnjo prizidka Zdravstvenega doma na Vrhniki, bi jim še vedno ostalo več kot 2 milijona evrov.

Ampak zakaj bi to storili, če jim tega preprosto ni treba, saj, kot je g. Nanut večkrat poudaril, je bila njihova »dobra volja«, da so sploh kaj dali. Ja, prav ste prebrali. Njihova dobra volja !

Kakor koli, tej zgodbi ni videti konca in bo, kot kaže aktualna še dolgo časa. Ob tem pa so posamezni občinski svetniki, predvsem tisti, ki se v zvezi s tem javno izpostavljajo, po mnenju vodstva Kemisa neomajni in nočejo popustiti ter trmasto in neargumentirano vztrajajo na zahtevi po odhodu Kemisa iz Vrhnike.

Prav, naj tako mislijo. Mi pa mislimo, da smo občina v prvi vrsti ljudje, ki zaslužijo največjo pozornost in vse najbolje, zato bomo na tem »trmasto« vztrajali tudi v prihodnje.

Lista za razvoj vrhniškega podeželja

Naš predstavnik, mag. Milan Selan, v Listi za razvoj vrhniškega podeželja zadolžen za področje turizma in razvoja turistične infrastrukture, se je v intervjuju z urednikom Našega časopisa Gašperja Tominca dotaknil tudi nekaterih aktualnih tem s področja turizma.

Milan Selan prihaja iz Blatne Brezovice, nekoč zaposlen kot vodja sektorja za informatiko v vladi, se je po odhodu v pokoj popolnoma posvetil kolesarjenju. Tako je v zadnjih desetih letih prekolesaril Evropo po dolgem in počez, svoje zapise redno objavlja na svoji spletni strani potepinko.si. Je tudi avtor štirih kolesarskih vodnikov, od tega treh po njemu zelo ljubi Italiji, in enem po Vrhniki ter okolici. 

Milan, nedavno tega ste se vrnili s popotovanja po Italiji. Tokrat ste se namesto s kolesi odpravili kar peš. Kam vas je vodila pot?

Z bratrancem Tomom sva se odpravila po romarski poti sv. Frančiška Asiškega, in sicer sva pot začela v Forliju, to je med Raveno in San Marinom ter jo mahnila do 140 km oddaljenega manjšega mesta Pieve Santo Stefano. Ta pot v svetovnem merilu še ni tako znana, kot je Jakobova pot. Jaz sem imel na primer številko 151, to je številka pohodnika po tej poti v letošnjem letu. Na pot sva se, kot rečeno, odpravila dva, nato sva na poti srečala Švicarko s katero smo potem hodili do konca poti. Na dan smo opravili okoli 25 km, kar se mogoče ne sliši veliko, a glede na dejstvo, da si moral imeti s seboj nahrbtnik z vso opremo in da je tudi precej vzponov, ni tako malo. Prenočevali smo po hostlih, kjer so nam nudili večerjo in zajtrk. Ni bilo drago, okoli 20 do 25 evrov na noč.

Drugače ste pa vi že pred leti naredili daljšo kolesarsko traso na relaciji Vrhnika – Rim.

Da, to je bilo že pred leti, v meni pa je vedno tlela tiha želja, da bi omenjeno relacijo prehodil tudi peš – seveda v etapah, ker je 750 km preveč za eno rundo. Leta 2014 sem se z družbo odpravil od cerkve sv. Jakoba v Ljubljani do Ogleja. Ker imam raje manjšo družbo, kot da pešačim sam, je »nabiranje« sotrpinov, ki niso ravno preveč versko …, za takšno običajno pot malo težje. Vsi bi šli na Camino – po dveh od stoterih sem kolesaril – ali po Frankovski poti od Canterburya do Rima, ki sem jo tudi že prekolesaril, na eno navadno pot do Rima pa ne.

Zakaj ste se odločili za peš in ne za kolesarjenje? To je kar malce nenavadno za takega kololjuba kot ste vi.

Razlog je bil praktične narave: poškodba zaradi padca s kolesom. Pred časom sem namreč grdo padel v Albaniji, kjer sem celo obležal v nezavesti. Odpeljali so me v bolnico, kjer so mi postavili diagnozo počenega meniskusa, nato pa se je začela zanimiva dogodivščina. Pač, dežela revna kot je, sem imel deset dni isto srajco, da o rjuhah sploh ne govorim. Da sem lahko prišel na stranišče, sem se vlegel kar na voziček za hrano in se odpeljal tja. Hrana je bila vsak dan podobna pireju, nenehno istega okusa, samo druge barve. Skratka, to je bila zares zanimiva izkušnja. No, zaradi te poškodbe sem potem bil prisiljen hoditi peš, ker je manj naprezanja.

Vi se odpravljate na kolesarske podvige kot Arkolonavti. Lahko pojasnite kaj je to?

Tako se imenuje naša kolesarska skupina. Beseda je skovanka iz dveh besed »argonavti« in »kolo«. Za nami je že veliko etap po Evropi: od Črnega Morja do Ljubljanice, pa po Apeninskem polotoku, Siciliji, Portugalskem, Albaniji… V enajstih letih, odkar obstajamo, smo po Evropi naredili približno 15 tisoč kilometrov. Skratka res smo že veliko prekolesarili. Letos načrtujemo v septembru podvig iz Amsterdama do Vrhnike.

Ti vaši podvigi niso ravno za popolne amaterje.

Ne, nekaj kondicije že morate imeti, zlasti za tiste »daljinske«, ko začnemo v določenem kraju (letros npr, v Amsterdamu), cilj pa je oddaljeno vsaj tisoč kilometrov (v tem primeru Vrhnika). . Na drugačnem tipu kolesarjenja, ko na  turah delamo pentlje in spimo v enem kraju –  se torej vsakič vračamo na izhodišče – v takih primerih lahko kolesar kakšen dan tudi počiva, če je utrujen in preskoči podvig. Je pa tako, da se trudimo, da v naša potovanja vpeljemo oglede tudi manj znanih turističnih zanimivosti, velik poudarek pa je tudi na lokalni kulinariki. Izkušnje so pokazale, da lahko v teh manjših in od turistov nekoliko odmaknjenih krajih res doživimo pristno prvovrstno lokalno kulinarično izkušnjo za majhen denar.

Na teh potovanjih ste vi organizator vsega. Danes, v času digitalne dobe, je to nekoliko lažje kot pred desetimi leti.

Res je, danes je lažje, čeprav tudi to ni pravilo. Ko smo pred leti delali traso od Črnega morja do reke Timav, smo večkrat videli, da so koordinate hotelov netočne – včasih celo po 20 km stran od resnične. Malce je odvisno tudi od »višjih sil« oziroma, kot bi rekli, od organiziranosti naroda. Tako sem na primer za potrditev rezervacije enajstih različnih hotelov v Italiji potreboval več kot en mesec. Po drugi strani pa sem v nekje na severu Evrope to isto zadevo uredil v enem dnevu.

Odkar poznamo Booking.com, Trivago in podobne portale pa je to verjetno mačji kašelj?

Seveda, to je sedaj tako rekoč rutina. V veliko pomoč je tudi Google Earth z naloženimi fotografijami znamenitosti. Trudimo se, da na etapah vidimo čim več, res pa je, da za podroben ogled ponavadi zmanjka časa. Zadnja leta nas na poti spremlja tudi kombi, ki prevaža glavnino hrane in opreme. S seboj na dnevno etapo vzameš samo vodo in prigrizke. S kombijem se srečamo zvečer in takrat je najbolj zaželen predmet v njem pločevinka mrzlega piva.

Vas na kakšen del Evrope vleče bolj kot drugam?

Zelo mi je všeč Italija, kjer sem pred daljnimi leti tudi preživel pet let. Zdijo se mi zelo prijazni in domači ljudje, imajo spoštljiv odnos do turistov, kolesarjev in dobro hrano. To sploh velja za osrednji in južni del Italije, medtem ko so na severu bolj zategnjeni.. Zato ni presenetljivo, da me pot tolikokrat vodi po Apeninskem polotoku, predvsem v Umbrijo, Toskano in Lacij, pa tudi južneje.

Vi ste tudi avtor številnih kolesarskih vodnikov.

Da, sem avtor treh vodnikov po Italiji in enega po Vrhniki ter okolici. Ko sem bil ob koncu stoletja več let v Rimu, sem napisal »Vodnik po Rimu, sedem glavnih bazilik in drugi zakladi«. Ker je to bilo v cerkvenem pogledu sveto leto, je to bilo kar zaželeno čtivo. Sledila sta mu še kolesarska vodnika po Umbriji in po južni Toskani ter severnem Laciju. Kot zadnji je na več kot tristo straneh izšel kolesarski vodnik po Vrhniki in okolici, kjer opisujem okoli 750 km poti.

Veliko ste prekolesarili po Evropi, predvsem po krajih in mestih, stran od turistične glavnine. Torej krajih, ki bi jih lahko primerjali z Vrhniko. Kako pa oni dihajo s turizmom?

V tujini so mojstri implementacije lokalnih zgodb, legend in bajk – pa naj si bodo še tako izmišljene – v turistično ponudbo. Tako manjše hotele premorejo celo manjši kraji veliki kot so na primer naše Bevke. V  teh krajih, kjer ni prav veliko turistov, pogosto organizirajo šolske izlete, ki spoznavajo lokalne značilnosti krajev, kar se mi zdi zelo pametno. Tako da mi imamo vsekakor potencial, samo lotiti se moramo tega. Sam sem na primer idejni avtor kolesarske poti od ljubljanske Špice do muzeja na Vrhniki, ob poti katere bi postavili tematske parke, kot na primer geološki, koliščarski, rastlinski, živalski, arheološki… Pot bi potekala deloma po lesenih pomolih, kar bi omogočilo kolesarjenje tudi v obdobju, ko je barje eno samo jezero, deloma pa po obstoječih poteh. Izračunal sem, da bi tako pot lahko postavili za od štiri do pet milijonov evrov. Zdi se mi da je taka pot zelo dober konsenz med naravovarstveniki in športom, saj predstavlja skoraj nično obremenitev okolja. Idejo sem predstavil na občini, a nekako ni bilo pozitivnega odziva.

Se ne bi dalo vzpostaviti cenejših relacij?

Želja mi je, da bi vzpostavili pot po poti tovorjenja živega srebra iz Idrije na Vrhniko. Kot verjetno veste, smo imeli na Vrhniki skladišče živega srebra, od tu pa so ga potem po Ljubljanici tovorili proti Ljubljani. Ta pot med Vrhniko in Idrijo je bila v 18. stoletju steza, ko pa je prišla Marija Terezija, so jo spremenili v kolovozno pot. Dolga je 28 km in vodi preko Zaplane in Medvedjega brda . Je zelo zanimiva, marsikaj bi se dalo videti na njej. Potrebovala bi samo nekaj smerokazov in označitev. Nekaj več stroškov pa bi potrebovala kolesarska pot od Vrhnike do Podlipe, ki bi jo jaz speljal stran od ceste, ob obronkih gozda ali ob Podlipščici. Ena od idej je tudi kolesarska pot od Kotnikovih bajerjev do Bistre. Skratka, idej je kar veliko, potrebno bi bilo samo najti nekoga, ki bi jim prisluhnil. Če bi se tega resneje lotili, bi lahko v 10 letih poskrbeli za 100 km kolesarskih poti. Si predstavljate kako velik turistični potencial ima to?

Ste pa vzpostavili Bobrovo pot okoli Blatne Brezovice.

Da, tam smo najprej želeli vzpostaviti sprehajalno in tekaško progo, pa sem predlagal, da naj dodamo še informacijske table – da se bo lahko obiskovalec znašel v času in prostoru. Ideja je padla na plodna tla, in rezultat tega je 7 km dolga pot z 19 tablami. Vidim da se je kar prijela in da bi lahko kaj podobnega naredili še v kakšnem drugem kraju. Večkrat sem že razmišljal, da bi naredili tematsko pot še drugih vrhniških umetnikov kot le Cankarja: Sternena, Grabeljška, Florisa Oblaka, Petkovška… Pa dodati bi morali kakšen turistični ocvirek, po možnosti malce odbit, ki bi pritegoval ljudi, da bi se pred njim fotografirali, fotke pa delili na spletu in nam delali brezplačno reklamo.

Zaključiva najin pogovor s kolesarjenjem: kam v okolici Vrhnike se najraje odpravite s kolesom?

Zelo rad jo popiham proti Šentjoštu, tudi na Planino in naprej čez Zaplano do Meseca grem zelo rad. Po barju pa mi je najljubša pentlja Bevke, Notranje Gorice, Dragomer in nazaj domov v Blatno Brezovico. To nanese okoli od 40 do 50 km, kar mi nekako najbolj ustreza.

 Gašper Tominc, foto: arhiv MS

Festival hrane 2017

Tudi letos bo Lista za razvoj vrhniškega podeželja sodelovala na Festivalu hrane – Dionizovem petku na Stari cesti na Vrhniki, tokrat bomo pripravljali izviren staro-rimski burger (Isicia omentata), z Vrhniškega pa nekdaj pogoste pečene testenine z naribanimi jabolki in domačo sladko smetano.

.

.

Vabljeni!

.

Isicia Omentata, starorimski burger

ISICIA OMENTATA ali kako so Rimljani izumili burger  

Za mnoge stvari vemo, da smo jih nasledili od starih Rimljanov, malo pa jih ve, da od tam izvira tudi danes ena najpopularnejših jedi – burger. Recept smo pobrali v zbirki receptov starega Rima De re Coquinaria Marka Porcija Katona (Apic. 2, 1, 7)

Sestavine za 4 osebe: 50 dag mletega mesa, 1 francoska štruca namočena v belo vino, pol skodelice belega vina, pol čajne žličke sveže mletega popra, pol čajne žličke soli, 50 ml slane ribje omake, 1-2 dag pinjol, grobo zdrobljen zeleni poper, 200 ml sladke omake iz grozdnega soka (povremo pol litra soka), papir / alu folija za pečenje.

Priprava: Dan staro francosko štruco narežemo na kocke in prelijemo z vinom. Mleto meso premešajmo z zelenim poprom, mletim poprom in pinjolam, dodamo če odcejeno štruco ter ribjo in sladko omako in vse skupaj dobro premešamo. Oblikujemo polpete, jih postavimo na z oljem namazano alu folijo in jih v pečici pečemo na 180–200°C 15–20 minut.

Sladki makaroni z naribanimi jabolki

SLADKI MAKARONI Z JABOLKI

Za 4 osebe rabimo: 1 kg jabolk, 20 dag makaronov, 2 dl kisle smetane, 3 jajca, cimet, 6 žlic sladkorja, maslo ali marga-rina za premaz pekača.

Jabolka olupimo in naribamo. Skuhamo makarone in jih odcedimo. Pol maka-ronov stresemo v namazan pekač, nato na makarone damo pol naribanih jabolk in jih potresemo s tremi žlicami sladkorja in cimetom po lastnem okusu. Sledi plast preostalih makaronov in plast jabolk, ki jo zopet potresemo s tremi žlicami sladkorja in cimetom. Tri jajca vtepemo v kislo smetano, dobljeno zmes pa nato enakomerno prelijemo po vrhnji plasti jabolk.

Pripavljeno jed pečemo od 45 do 60 minut na 200°C oziroma do zlatorumene barve vrhnje plasti.