Lista za razvoj Vrhnike in podeželja

… da je prireditev oziroma projekt »Odlično je, vrhniško je!«, ki je letos v organizaciji Zavoda za kulturo, šport in turizem Vrhnika (ZIC) potekal že tretjič, v resnici projekt Liste za razvoj Vrhnike in podeželja, ki ga je leta 2019 v izvajanje predala ZIC-u.

Projekt z izvirnim naslovom »Odlično je! Vrhniško je! – Vrhnika! A Taste-y Town« je del kmetijskega programa Liste za razvoj Vrhnike in podeželja za obdobje 2018 – 2022 in se navezuje na program turizma, saj ponudnikom prenočitvenih zmogljivosti omogoča dodatno kakovostno ponudbo in dodaten zaslužek.

Pri črpanju osnovne ideje tega projekta smo se navezali na čase, ko se je vrhniški ementalec prodajal v Švico in ko so v Ljubljani in Kopru ljudje čakali v vrsti, da je kombi pripeljal vrhniški kruh, ki so ga v trenutku razgrabili.

Da bi se stari časi zopet vrnili k nam, smo pripravili in v okviru ZIC zagnali projekt »Odlično je! Vrhniško je!«, Vrhničani pa smo lahko zopet ponosni, da pri nas pridelujemo in ponujamo kakovostno in zdravo hrano.

Vsem prejemnikom znaka kakovosti »Odlično je, vrhniško je!« seveda iskreno čestitamo in se skupaj z njimi veselimo.

Lista za razvoj Vrhnike in podeželja

… da je Bernarda Kropf, katere podjetje Kropf d.o.o. je v prvi polovici meseca februarja v vrhniškem Sparu, v sodelovanju s podjetjem Spar, postavilo testni avtomat za zbiranje praznih plastenk in pločevink, članica Liste za razvoj Vrhnike in podeželja, občinska svetnica liste in podžupanja občine Vrhnike.

Gre za testni projekt in novost v Republiki Sloveniji, nedvomno pa za velik prispevek k čistejšemu okolju in spodbuda k recikliranju v naši občini, ki zmanjšuje količino odpadkov in hkrati ponuja krožno gospodarstvo, ki bo v prihodnosti nadgrajen tudi z zbiranjem steklenic in tetrapakov.

Na ta dosežek smo skupaj z njo zelo veseli in ponosni nanjo.

Bravo Bernarda !

Lista za razvoj Vrhnike in podeželja

V rubriki Našega časopisa »Prejeli smo« smo imeli prejšnji mesec priložnost prebrati komentar gospoda Marjana Geohellija z naslovom »Muzej raus! Je na vrsti Cankarjeva rojstna hiša?«, v katerem uvodoma navaja, da se SDS in Lista za razvoj Vrhnike in podeželja s podporniki v imenu občank in občanov občine Vrhnika in za »vrhniški blagor« odpovedujeta z UNESCO-vim priznanjem nagrajene razstave Moja Ljubljanica, ker ni rentabilna, in tako dalje.

Naš komentar na to je zelo kratek. Smešno, patetično, vzeto od ne vemo kje, vendar očitno z točno določenim namenom! Lista za razvoj Vrhnike in podeželja nima kot prvo s tem popolnoma nič, še manj kakršne koli podpornike. Kot smo seznanjeni, tudi nihče nikogar ne meče nikamor in si nihče ne želi, da ta muzej odide. Res pa je, da imamo že od samega začetka pripombe na način njegovega upravljanja. Nikakor pa si v kakršni koli komunikaciji s komur koli ne želimo uporabe besed in izrazov, kot jih v naslovu svojega prispevka uporablja gospod Geohelli, za katere smo bili prepričani, da so stvar zgodovine, ki si je nihče ne želi več.

Ni pa to prvo pisanje gospoda Marjana Geohellija, ki se nanaša na Doživljajsko razstavišče Moja Ljubljanica in v katerem izpostavlja Listo za razvoj Vrhnike in podeželja.

Lansko leto je bil namreč v junijski številki Našega časopisa v rubriki Pisma bralcev objavljen članek imenovanega gospoda z naslovom »Kaj vidi mimoidoči, kar je zapisanega v prejšnji izdaji NČ o zapletih okrog muzeja Ljubljanice«, v katerem med drugim navaja, da si lahko vsi občani, ki imamo internet, na spletnih straneh Liste za razvoj Vrhnike in podeželja (LRVP) v članku z naslovom “Maske so padle! Je Zavod Ivana Cankarja že privatiziran?” pogledajo, kako poteka strašenje in obtoževanje brez dokazov, strokovnjakov iz MGML in zaposlenih v razstavišču ter drugih občanov Vrhnike, ki so z zadrugo Za.Polis izvajali naročilo MGML.

Naš odgovor v zvezi s tem smo v Našem časopisu že objavili in ugotovili, da gre za navadne insinuacije in da gospod Geohelli tega članka ni dobro oziroma ga sploh ni prebral. Kajti če bi ga, bi videl, da gre v njem  zgolj in nič več kot za natančno kronološko podajanje dejstev in okoliščin dogajanja v zvezi s projektom Doživljajsko razstavišče Ljubljanica (DRL), ki je v tem članku v celoti podkrepljeno z dejstvi in dokazi.

Predvsem pa v tem članku nihče nikogar ne straši in obtožuje, so pa lahko nekatera dejstva in informacije v njem zastrašujoče.

Tudi ni naš namen opravičevati in razlagati neizpodbitnih dejstev v zvezi z upravljanjem DRL nekomu, ki ne želi videti in noče prikazati javnosti celotne slike, ampak iz nje po lastni presoji izloča le njene delčke in jih nato prikazuje kot golo dejstvo.

Očitno je bila napaka LRVP v tem, da se je takrat javno zavzel za to, da upravljanje DRL na pregleden način prevzame Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika (ZIC) in ne Zavod Škrateljc, ki je bil v času trajanja razpisa za izbor upravljavca DRL s strani Muzeja in galerijami mesta Ljubljane (MGML) več kot očitno favoriziran za upravljavca DRL in mimogrede, ustanovljen le slab mesec dni pred objavo tega razpisa, ZIC pa pri tem popolnoma diskreditiran. To lahko potrdijo tudi takratni člani komisije za izbor upravljavca DRL , ki so kot predstavniki občine Vrhnika  v njej sodelovali. Na koncu se je izkazalo, da je Zavod Škrateljc celo davčni dolžnik in je bil ex legis izločen iz postopka.

Naj na tem mestu navedemo prvo dejstvo, ki ga gospod Geohelli imenuje strašenje in obtoževanje:

Na 12. redni seji Občinskega sveta občine Vrhnika (OSOV) z dne 5.7.2016 je bila potrjena vsebina predloženega Sporazuma o partnerstvu med občino Vrhnika, ZIC in MGML za izvedbo projekta vzpostavitve upravljanja razstavišča Moja Ljubljanica, ki je bilo izvedeno v okviru projekta DRL-akronim Ljubljanica, na podlagi katerega  naj bi MGML usposabljal ZIC, da bo lahko sčasoma, predvidoma v 3 letih, prevzel samostojno upravljanje DRL.

Dobro leto kasneje je bil na 20. redni seji OSOV sprejet spremenjen, pred dobrim letom sprejeti tripartitni sporazum, in sicer tako, da je bil ZIC iz njega v celoti izločen, celotno upravljanje pa je bilo preneseno na MGML.

V zvezi s tem si bomo dovolili citirati besedilo iz e-dopisa gospe Irene Šinkovec, strokovne vodje projekta DRL in predstavnice MGML z dne 28.6.2017, to je tik pred prej omenjeno 20. redno sejo OSOV, naslovljenega takratnemu županu, podžupanu in še nekaterim iz občinske uprave občine Vrhnika in ZIC, citiramo:

» … tekom izvajanja projekta Vzpostavitev upravljanja razstavišča v Kulturnem centru in razstave moja Ljubljanica se je izkazalo, da javni zavod ZICV ni ustrezna rešitev za dolgoročno upravljanje razstavišča. Problematika je bila predstavljena tako na SVRK, kot tudi na Ministrstvu za kulturo RS (celoten dosje dokumentacije je dostopen pri nosilcu projekta v Občini Vrhnika). S strani  nosilca projekta Občine Vrhnika je bil podan predlog, da do zaključka usposabljanja programske ekipe, dela in naloge partnerja 1 (ZICV) prevzame partner 2 (MGML), ki poleg programskega modela pripravi tudi poslovno/produkcijski model z usposobljenimi strokovnjaki za samostojno upravljanje razstavišča v prihodnosti. Po zaključku projektnega dela usposabljanja, bo nosilec projekta Občina Vrhnika razstavišče predal v dolgoročno upravljanje organizaciji, ki bo dela izvajala skladno z rezultati usposabljanja, s cilji projekta EGP in razvojnimi strateškimi načrti lokalne skupnosti. MGML bo po predaji razstavišča v upravljanje še naprej izvajal javno državno službo na razstavljeni zbirki …« konec citata.

Strašenje, obtoževanje ?

In za tem se je zgodila zadruga ZaPolis, ki je bila ustanovljena takoj po 20. redni sejo OSOV, ko je bila izglasovana sprememba tripartitnega sporazuma, s katerim je bil ZIC izločen iz upravljanja DRL.

Korektno bi tudi bilo, če bi gospod Geohelli v svojem pismu izpostavil, na primer cilje projekta upravljanja DRL, ki jih je v razpisu za upravljanje DRL po vsebini oblikoval MGML, in ki so bili v razpisni dokumentaciji hkrati tudi zahteva za bodočega upravljavca DRL (število obiskovalcev, število prodanih vstopnic, število izvedenih delavnic itd.) in se ob tem vprašal, v kakšni meri jih je MGML, tudi z znatnimi sredstvi proračuna občine Vrhnika, dosegel oziroma uresničil.

Ob tem bi se lahko vprašal tudi to, ali je DRL in celotna razstava v njem  po svoji vsebini to, kar bi morala skladno z Investicijskim programom projekta DRL biti, in s katero je ta projekt uspešno kandidiral za sredstva iz norveškega mehanizma.

Naj na tem mestu navedemo drugo dejstvo, ki je po mnenju gospoda Geohellija tudi očitno strašenje in obtoževanje:

Gre za del dodatnega gradiva za 3. izredno sejo Občinskega sveta z dne 23. 12. 2015 – Uspešno kandidiranje  »DRL« na razpis za sredstva EGP – Tržne možnosti, ki sta ga pripravila takratni podžupan občine Vrhnika in strokovni vodja projekta DRL iz MGML, Citiramo: 

“Kompleksna vsebina razvoja vrhniškega prostora iz perspektive reke Ljubljanice bo predstavljena nivojsko in večplastno za različne ciljne publike. Poseben poudarek bo namenjen dinamiki ogleda (slika, zvok, taktili, interakcija, svetlobni in vodni efekti) in sodobnim muzeološkim standardom.

Izkušnja obiskovalca bo večplastna in abstraktno uokvirja tri svetove, ki jih definira prostor reke, kot nosilne gradnice razstave: svet spodaj (podvodni svet, podzemni svet krasa, prostor arheologije, prostor neznanega); svet gladine (nivo vmes, prehajanje enega sveta v drugega, ravnina/tok vode – tok časa); svet zgoraj (svet ob reki, svet ljudi, svet neznanega).

Investicija bo zapolnila vrzeli v dostopnosti do kulturne in naravne dediščine najširši javnosti in omogočila kvalitetnejše življenje lokalnim prebivalcem. Z vzpostavitvijo osrednje informacijske točke bo ustvarjen potencial za izobraževalne, vzgojne, prostočasne in turistične dejavnosti, za razvoj kreativnih industrij, ohranjanje starih obrti in nesnovne dediščine ter s tem zvišana kvaliteta življenja v mestu in širši regiji ter ustvarjena nova delovna mesta. Hkrati bo omogočena vzpostavitev povezave med dvema najbolj obiskanima turističnima destinacijama v Sloveniji (Postojna – Ljubljana) in omreženje lokacij v porečju Ljubljanice s kvalitetno, interaktivno in doživljajsko točko v središču Vrhnike.

Zaključne ugotovitve:

Po izvedbi operacije bo prišlo do izboljšanja ekonomskih kazalcev območja, ki bodo imeli za posledico povečanje blaginje lokalnih prebivalcev, občine in države. Naložba bo dodala vrednost endogenim potencialom”. Konec citata.

In za zaključek še eno dejstvo. To so stroški projekta DRL, ki so po mnenju gospoda Geohellija tudi strašenje in obtoževanje:

DRL kot projekt v sedanji obliki ni padel iz neba, ampak je bilo vanj vloženega precej denarja. Denarja državnega in občinskega proračuna pa tudi denarja iz evropskih mehanizmov. In koliko je bilo tega denarja ?

Sam projekt DRL je stal 1.271.051 EUR, od tega je bilo 420.981 EUR iz občinskega proračuna, 846.063 EUR iz EU transferjev ter 4.008 EUR domačih partnerjev.

Pri tem ne smemo pozabiti, da je projekt v obliki stalne razstave umeščen v objekt, ki ga je bilo treba pred tem kupiti, preurediti, energetsko sanirati in mu omogočiti dostop ter zunanjo ureditev, kar seveda v sorazmernem delu pripada tudi temu projektu.

Tako je znašal strošek nakupa objekta z sedanjo knjižnico, šolskimi prostori in seveda prostori DRL, 2.612.826 EUR, od tega 457.410 EUR iz državnega proračuna ter 2.155.416 EUR iz občinskega proračuna. Seveda nakup objekta ni bil izveden zgolj in izključno za potrebe DRL.

Objekt je bilo treba tudi energetsko sanirati, kar je stalo dodatnih 1.362.394 EUR, od tega 863.138 EUR iz državnega proračuna in 499.256 EUR iz občinskega proračuna.

Zunanja ureditev objektov pa je stala dodatnih 426.449 EUR iz občinskega proračuna.

K temu moramo dodati še sredstva občinskega proračuna, potrebna za kritje razlike stroškov upravljanja DRL, ki so v letu 2017 in 2018 znašala 100.000 EUR, za leti 2019 in 2020 80.000 EUR, v letu 2021 pa je bilo v ta namen predvidenih 60.000 EUR iz občinskega proračuna.

Skupaj je tako ureditev objekta v sedanji obliki z ureditvijo okolice, brez opreme učilnic, ki so v 3. nadstropju in brez opreme telovadnice, znašali 5.672.720 EUR, od tega 1.320.548 EUR iz državnega proračuna, 846.863 EUR iz EU transferjev ter 3.502.102 EUR iz občinskega proračuna, če zanemarimo 4.008 EUR domačih partnerjev in sredstva sofinanciranja programov upravljanja.

Strašenje? Obtoževanje?

In še nekaj! V LRVP ves čas podpiramo ta projekt. DRL tudi javno izpostavljamo kot izhodiščno turistično točko Vrhnike. Nasprotovali smo le načinu njegovega vodenja in vsemu, kar se je dogajalo v zvezi z njegovim upravljanjem.

Konec koncev je LRVP svojo drugo obletnico delovanja obeležila ravno v DRL, ki jo je zaokrožila z vodenim ogledom po razstavi. Več o tem dogodku si lahko gospod Geohelli prebere na spletni strani LRVP v članku za naslovom “V Listi za razvoj vrhniškega podeželja smo obeležili drugo obletnico delovanja” z dne 6.10.2016, v katerem je med drugim zapisano, citiramo: 

“V listi namreč menimo, da je ne glede na to, da se glede vodenja tega, za občino Vrhnika izjemno pomembnega projekta, v marsičem nismo strinjali, treba to pridobitev podpreti in predvsem z lastnim zgledom spodbuditi vse občanke in občane, da si stalno razstavo ogledajo, svoja pozitivna občutenja v zvezi z njo pa čim bolj širijo in s tem tudi podprejo”. Konec citata.

Je tudi to  strašenje in obtoževanje brez dokazov, strokovnjakov iz MGML in zaposlenih v razstavišču ter drugih občanov Vrhnike, ki so z zadrugo Za.Polis izvajali naročilo MGML?

Na to vprašanje si lahko odgovorite vi sami.

Vaša Lista za razvoj Vrhnike in podeželja

SDS in Lista za razvoj Vrhnike in podeželja s podporniki se v našem imenu in za »vrhniški blagor« odpovedujeta z UNESCO-vim priznanjem nagrajene razstave Moja Ljubljanica. Ker ni rentabilna. Je rentabilna Cankarjeva rojstna hiša? Pa njegove knjige, ki jih hrani Cankarjeva knjižnica? Je Cankar sam rentabilen?

In kaj (n)imata skupnega Izola in Vrhnika? Obe mesti se pojavita v Slovenski kroniki TV Slovenija, 10.2.2022.

V Izoli snujejo Hišo ribiške industrije, 11 milijonov vreden projekt za katerega nameravajo iz evropskih sredstev pridobiti 75%. Vključuje muzej v katerem bi s ponosom pokazali del svoje zgodovine: » Imamo tudi nekaj materialne dediščine, arhivov, starih embalaž, starih strojev. Mislim, da se da iz tega nekaj narediti.« Na zaslonu vidimo najrazličnejše prazne ribje konzerve, ki nam, nekoliko starejšim, obudijo nostalgijo po nekdanjih časih.

»Nadaljujemo na Vrhniki. Tamkajšnja razstava Moja Ljubljanica bo odprta le še do 13. septembra. Eksponate, med njimi pri Vrhniki najdeno najstarejše leseno kolo in deblak bodo po tem preselili v Ljubljano. Vrhniška občina in ljubljanski Mestni muzej se namreč nista mogla sporazumeti o prihodnjem sodelovanju.« Na zaslonu vidimo 5.200 let zgodovine Vrhnike.

Materialna dediščina sama po sebi ni nič. Oziroma je toliko, kolikor spoštovanja do nje je v ljudeh do ljudi, od katerih jo dedujejo.

2016,13.september(https://www.rtvslo.si/kultura/razstave/vrhnika-je-bogatejsa-za-dozivljajsko-razstavisce-prihodnje-deblakovo-domovanje/402684):

»…Vrhnika se z novim razstaviščem prebuja in razvija. Prebujamo se, razvijamo se, in to si moramo znati priznati. Je pa to napor, nekaj, kar terja znanje, angažma in predvsem sodelovanje. Pomembno je znati gledati naprej, da bi znali našo tradicijo imeti v srcih, ampak hkrati graditi neko novo zgodbo, moderno Slovenijo. Takšno, ki gre naprej v sodelovanju, ki se razvija in pomeni odprto družbo.” In ravno te vrednote je (takratni predsednik vlade) prepoznal na Vrhniki.

Minister za kulturo je pribil, da bo razstavišče Vrhniko vpisalo na seznam zanimivih kulturno-turističnih lokacij. Prepoznati potenciale in na njih graditi, pomeni kvalitativen preskok v razmišljanju o kulturni dediščini in kulturi sploh“.

Ob podelitvi Projektu Ljubljanica Unesco znaka (najboljših praks za podvodno kulturno dediščino), 24. septembra 2019 je župan Cukjati v slovesnem nagovoru modro, kleno in odločno nadgradil ohlapne besede nekdanjih politikov Cerarja in Peršaka:

»Če so predniki poskrbeli za pestrost Ljubljanice z arheološkimi artefakti, je naša dolžnost, da jih predstavimo ljudem. Priznanje je spodbuda za preteklo opravljeno delo in spodbuda za naprej.«

Čigava dolžnost? Katerim ljudem? Bodo vrhniške šole vrhniške otroke vozile v Ljubljano gledat vrhniško zgodovino? Predniki so poskrbeli. Kaj pa »naša dolžnost«?

Ali bomo morali državljani tudi na Vrhniki s transparenti na ulice še pred volitvami, da bo jasno, da imajo politiki ne le moč ampak tudi dolžnosti? Tisti, ki so in tisti, ki pridejo.

Marjan Geohelli

Vrhnika slovi kot znano turistično mesto z bogato zgodovino in mnogimi naravnimi znamenitostmi. Razvoj informacijske tehnologije in pametnih telefonov v današnjem času poleg nešteto drugih možnosti, uporabniku, v tem primeru gostu, turistu in obiskovalcu turističnih znamenitosti in siceršnje turistične ponudbe določenega kraja omogoča, da v vsakem trenutku in na vsakem koraku, vsekakor pa že na prvi vstopni točki, pridobi vse informacije, ki jih kot gost in obiskovalec potrebuje ali pa želi pridobiti.

S tem se turistični kraj nedvomno približa svojemu gostu, turistu in obiskovalcu in mu omogoča, da se v njem zadrži dlje časa in ob tem izkoristi vso turistično ponudbo, ki mu jih določen kraj, v katerega je namenjen, ponuja. Neomejene možnosti, ki jih moderna tehnologija omogoča občini Vrhnika za njeno dodatno predstavitev na širokem trgu turističnih storitev so nas motivirale, da se lotimo izdelave sodobnega elektronskega vodiča po Vrhniki in bližji okolici.

V sodelovanju Liste za razvoj Vrhnike in podeželja, Zavoda Ivana Cankarje in podjetja AdvanceIT informacijske tehnologije z Vrhnike je nastala mobilna aplikacija »Visit Vrhnika Guide«, ali po domače »Vodič za obiskovanje Vrhnike«, za tablice in mobilne telefone, ki obiskovalcem in raziskovalcem v treh jezikih ponuja pregled in usmeritve do številnih zanimivosti in obiska vrednih naravnih, zgodovinskih in zabavnih vsebin.

Turist, gost ali obiskovalec Vrhnike, ki si na svoj pametni telefon naloži aplikacijo, se z njo lahko samostojno odpravi na ogled vseh znamenitosti na Vrhniki, obišče gostinske in servisne objekte ter poišče usluge, ki ga na Vrhniki zanimajo (če potrebuje vulkanizerja, servis koles, medicinsko oskrbo, želi iti na kosilo, išče prenočišče ali karkoli drugega).

Aplikacija posamezniku na podlagi koordinat (pozicioniranje posameznika pred določeno točko s pomočjo GPS) v aplikaciji pove, kje se nahaja oziroma pred katero znamenitostjo ali turistično točko se nahaja z vsemi podatki o tem, koliko so od njega oddaljene določene turistične točke, servisi in podobno. S pomočjo GPS navigacije obiskovalca aplikacija vodi do določene točke tako, kot na primer garmin oziroma GPS, da mu prikaže karto in izriše pot z vsemi potrebnimi podatki, to je: nahajaš se tukaj, to kar iščeš je tam, do tja prideš tako in tako.

Aplikacija deluje na vseh pametnih telefonih in tablicah na operacijskih sistemih – iOS in Android ter ozko »sodeluje« z glavno turistično-športno spletno stranjo občine – Visit Vrhnika. Poleg podatkov so v aplikaciji na voljo tudi spletne povezave, preko katerih lahko posameznik dostopa do vseh dodatnih informacij. Enako tako ni nujno, da je ta informacija omejena le na Vrhniko kot ožji del območja, ampak pokriva tudi širše območje, to je Vrhnika z bližnjo in daljno okolico. Podatki, ki jih aplikacija uporabniku predstavlja se po potrebi dinamično dopolnjujejo s stranjo Zavoda Ivana Cankarja in podjetja AdvanceIT.

Vabimo lastnike gostinskih in drugih storitev in ponudnikov na Vrhniki in bližnji okolici, da predlagajo na kakšen način bi radi bili predstavljeni znotraj same aplikacije.

Vabljeni, da si aplikacijo namestite in uživate v njeni uporabnosti.

Lista za razvoj Vrhnike in podeželja

Na prvi pogled gre za prepir. Toda … ali je situacija v kateri močnejši mlati šibkejšega še prepir? Bogme, ne!

Pa si pogledaš zgodovino, kolikor jo je javno dostopne.

Na eni strani oblast. Naša, demokratično izvoljena, da v našem imenu, na optimalen način upravlja javne, skupne zadeve. Za naš blagor. Pričakujemo, da oblast v svojih dejanjih, upoštevaje Ustavo in zakone služi nam! Suveren je po slovenski ustavi ljudstvo. Anglija je ustavna monarhija. Suveren v imenu ljudstva je kraljica. Kdor dela v državni službi je »v službi njenega veličanstva.« Veličanstvo smo v Sloveniji, mi državljani, na Vrhniki, mi občani. Samo, da ne bo pomote.

Zgodba o vrhniškem muzeju je na videz zapletena. Po drugi strani pa hudo preprosta. Občina, pravni subjekt z 10 in več milijonskim proračunom in vsemi pooblastili išče grešne kozle vsepovsod, le pri sebi ne. En grešni kozel je stroka z nespornimi kompetencami in zaslugami, da je iz Evrope prišel denar za projekt Muzeja in da je razstava Moja Ljubljanica prejela Unescov znak, ena redkih v svetovnem merilu (Muzej in galerije mesta Ljubljane).

Ob vzpostavitvi Doživljajskega razstavišča Ljubljanice je poslovno funkcijo prevzel občinski Zavod Ivana Cankarja, a se je zataknilo, saj je stroka iz MGML zahtevala kompetentnost in ažurnost, ki ju v Zavodu Ivana Cankarja ni našla.

Na tem mestu bi se moralo začeti javno in vsakršno razčiščevanje situacije, ki bi lahko in moralo voditi v smeri, da se strasti pomirijo, problemi odpravijo, projekt pa uspešno nadaljuje.

Vodja razstavišča ga. Irena Šinkovec (MGML) je težave, ki jih je imela pri sodelovanju z ZIC opisala v daljšem članku, ki ga je v objavo poslala v Naš časopis, a ga urednik časopisa, ki ga izdaja ZIC, ni objavil. Razčiščevanje problemov je bilo s tem dejanjem onemogočeno in od tu naprej so, »kot se za majhno mesto spodobi«, začele vladati govorice in obtoževanja brez dokazov.

V Zavodu Ivana Cankarja, ki ga MGML takrat ni ocenil kot dovolj kompetentnega za »domače« kuratorstvo in upravljanje z Muzejem sta bila takrat zaposlena tudi gospoda Cukjati (referent za šport) in Koprivec (direktor). Oba, zlasti Cukjati, politično izjemno aktivna in tudi močna. V bistvu je težko verjeti, da je urednik časopisa, ki ga izdaja taisti zavod, samovoljno cenzuriral objavo avtorice projekta gospe Irene Šinkovec Dopuščam možnost, da je urednik na svojo roko zavrnil tekst. Ne želim nikogar obtožiti, kajti, kako natančno je cenzura potekala vedo samo tisti, ki so jo izvedli in ljubi Bog. In ker je tako, bi bilo dobro, da se nejasnosti enkrat javno razčistijo. In to ne s pozicije moči, ki se je z vidika trenutnih pozicij v službi naroda (občanov) gospodoma še znatno povečala. Kar lahko kot posameznik storim za rehabilitacijo cenzuriranih je, da poskušam javno priobčiti povezavo, kjer se da ta tekst prebrati:

http://mojaljubljanica.si/wp-content/uploads/2017/06/2017-06-19-CENZURIRAN-CLANEK.pdf

Kako poteka strašenje in obtoževanje brez dokazov, strokovnjakov iz MGML in zaposlenih v razstavišču ter drugih občanov Vrhnike, ki so z zadrugo Za.Polis v razstavišču izvajali naročilo MGML si lahko vsi občani, ki imate internet pogledate na spletnih straneh Liste za razvoj Vrhnike in podeželja, na naslovu:

http://lrvp.si/wp/?p=1617.

Kolikokrat so bili stroka, zaposleni Vrhničani v razstavišču in ustanovitelji zadruge Za.Polis ter drugi, ki so kaj naredili v prid vrhniškemu Muzeju oklevetani? Natančen podatek je nemogoče spraviti vkup v kratkem času in brez temeljitega raziskovalno novinarskega dela. Ki ga bo nekdo opravil in oblikoval v dosje za pravno odstranjevanje nezakonitega obrekovanja.

V sodnih sporih, ki sem jih gledal od strani, ko je šlo za neupravičena in nezakonita dejanja oblastnikov ali pretendentov na oblast proti posameznikom ali kogarkoli proti komerkoli, so mi bile vedno bližje opravičila, kot kaj drugega. Le takšna dejanja peljejo naprej: zmaga poštenja, pravne države, medčloveških odnosov in skupaj izpeljanih projektov v dobro suverena, ki je pri nas – ljudstvo.

Ali gre v vsem skupaj, potemtakem, za prepir? Ne, močnejši, ki bi moral biti vljuden in pošten, moder in preudaren, korekten in v celoti zvest ustavnim načelom in pravni državi v službi našega veličanstva občank in občanov Vrhnike, mlati šibkejšega kot garjavo ovco in misli da je Kalimero. De ja vu?

Pod črto: zavzemam se za kulturo nasprotovanja nasproti kulturi sovraštva in razkolov.

Na Vrhniki, 14.6.2021

Marjan Geohelli